Poslovil se je Ivan Žagar, ustanovitelj in prvi predsednik Koronarnega kluba Mežiške doline, ki je danes drugo največje in eno najaktivnejših društev v Zvezi. Društvo že od leta 2003 organizira vseživljenjsko rehabilitacijsko vadbo koronarnih bolnikov na svojem območju, ls skoraj 6000 člani in 12 vadbenimi skupinami so največje društvu v Zvezi. Zelo aktivni so na področju edukativne dejavnosti in organiziranega druženja, s katerim pletejo socialno mrežo med posamezniki z enakimi težavami in jim nudijo psihosocialno podporo za reševanje težav s pojavi anksioznosti in depresije. Ivan Žagar je med prvimi predsedniki v naši Zvezi vzpostavil tesno sodelovanje s stroko – kardiologi v lokalni bolnišnici in odlično sodeloval s strokovno vodjo prim. Cirilo Slemenik Pušnik, dr.med.
Vsa leta predsedovanja društvu je skrbel ne samo za formalno obveščenost članov v preko lastnih glasil društva, pač pa tudi za osebne stike s člani. S številnimi aktivnostmi je društvo postalo aktivni tvorec sekundarne preventive v Mežiški dolini. Predsedovanje društvu je nasledniku predal v letu 2018 in tudi ob tem poskrbel za odgovorno primopredajo in nadaljnjo rast društva.
Ivan Žagar je tvorno sodeloval tudi pri delu Zveze koronarnih društev in klubov Slovenije. Svojo osebno izkušnjo je povzel v knjigi in številnih drugih besedilih in javnih predstavitvah po Sloveniji ter si na ta način prizadeval za bolj zdrav način življenje koronarnih bolnikov. Aktivno je sodeloval tudi pri širjenju naše mreže društev in vadbenih skupin na Koroškem.
Alenka Kosec
Pred dobrimi dvema letoma je njegov naslednik predsednik Koronarnega kluba Mežiške doline Alojz Ovnič za naše glasilo “Skupaj za naša srca« zapisal z Ivanom Žagarjem naslednji pogovor, Ivanu v spomin ga ponovno objavljamo.
Ivan, lahko na kratko opišeš svoje življenje preden si se opogumil in začel ustanavljati Koronarni klub Mežiške doline? (V nadaljevanju KKMD)
Po težkem srčnem infarktu, pogostim napadom angine pectoris, po infarktni depresiji, operaciji na odprtem srcu, napornem in dolgotrajnem okrevanju sem začutil potrebo, da se spet vrnem v aktivno življenje. Najprej sem se vključil v Društvo za srce a mi njihova organizacija in program dela nista ustrezala. Odločil sem se, da poiščem drugo možnost ali pa ustanovim samostojno društvo za Občino Rvne. Na spletu sem hitro vspostavil stik z Aleksandro Gorup predsednico Zveze Koronarnih klubov in društev Slovenije. Če bi se tedaj srečala osebno bi me sigurno poljubila saj si je zelo prizadevala za čim prejšnjo ustanovitev KK po vseh regijah. Takoj nam je priskočila na pomoč z nasveti, akti, nekaj zagonskimi sredstvi in predlagala da klub ustanovimo za celo Mežiško dolino.. Na Ravnah smo sklicali Ustanovni občni zbor, ustanovili Klub, sprejeli potrebne akte in izvolili odbor. Potem smo k delu v Klubu povabili Jano Kordež Mager in Petra Kordeža za razvoj redne telesne vadbe v Klubu. Alojz Mager je postal vodja prve skupine članov na Ravnah. Za strokovno mentorico smo povabili mojo kardiologinjo Prim. Cirilo Slemenik Pušnik, ki je seveda pristala in nas takoj začela usmerjati pri delu. V Črni na Kor. in Mežici sta vodenje skupin prevzela moja osebna prijatelja iz mladosti Franc Pumpas in Adi Breznik. Potem pa se je Klub začel razvijati kar sam od sebe in vsako leto je bilo več članov in skupin. Samoiniciativno sta se nam pridružili tudi skupini Dravograd in Črneče. Na pobudo Aleksandre smo čez leto ali dve pomagali ustanoviti tudi KK Mislinjske in Dravske doline.
Kaj so bili tisti poglavitni vzroki, ki so te pripeljali k ustanavljanju KKMD in kje si dobil idejo za ustanovitev kluba?
Predvsem sem čutil potrebo po druženju z ljudmi s podobnimi zdravstvenimi težavami, organizaciji zdravstvenih predavanj, redne telesne vadbe in raznih organiziranih oblik druženja. Ideja za ustanovitev koronarnega kluba je dozorela takoj po prvem pogovoru s predsednico Zveze, Aleksandro. Takoj po začetku dela v skupinah sem bil bogato nagrajen za ustanovitev Kluba. Spet sem se srečal s starimi prijatelji in znanci ter spoznaval nove ljudi s podobnimi zdravstvenimi težavami. Kar kmalu smo zaznali potrebo po širitvi mreže javno dostopnih AED. Ustanovili smo delovno skupino, ki jo še vedno vodi Peter Kordež, vsebinsko usmerja pa prim. Cirila. Prvi AED smo namestili v Mežici, dobili smo ga od Zveze iz sredstev FIHA. Že dva meseca po namestitvi so občani s tem AED moškemu rešili življenje. Čez čas smo v naši krajevni skupnosti na pobudo našega Kluba zbrali sredstva za AED. Čez približno dva meseca sem bil spet nagrajen. Štirje sosedi so mi z njim rešili življenje, ko sem doživel težek srčni zastoj. Skupina je bila izjemno uspešna saj smo v vseh teh letih v Koroški regiji namestili do konca leta 2021 kar 154 javno dostopnih AED in izvedli ogromno število izobraževanj z več deset tisoč udeleženci od šolske mladine, članov Kluba, gasilcev in zainteresiranih občanov.
Je bilo naporno pričeti z delom, kdo ti je bil v največjo pomoč pri ustanavljanju KKMD?
Na začetku seveda Aleksandra, predsednica zveze z nasveti in izkušnjami drugih. Peter Kordež je takoj prevzel organizacijo in izvedbo redne telesne vadbe in seveda prim. Cirila Slemenik Pušnik, ki je prevzela zdravstveno vzgojo in svetovanje pri našemu delu. Formalno ustanovitev Kluba in vse potrebne akte nam je uredil žal že pokojni Rudi Lenasi. Imeli smo tudi podporo v občinah, ki so nas podprle tudi finančno itd.
Ivan, povej nam, je bilo težko prepričati srčne bolnike, da so pristopali v KKMD, če vidimo, da se je klub hitro širil po celi Mežiški dolini?
Niti ne. Ko smo v kraju ustanovili skupino se je povsod takoj vključilo nekaj članov. V veliko podporo nam je bil Interni oddelek Slovenj graške Bolnišnice. Vsakega srčnega bolnika so seznanili z delom Kluba in jim predali naše gradivo s predstavitvijo in urnikom dela skupin. Pomembno je prispevalo tudi dejstvo, da so vse aktivnosti organizirane v kraju bivanja članov. Veliko je naredil tudi dober zgled. Seveda pa se veliko preveč srčno žilnih bolnikov ne vključuje, kar je velika škoda za njihovo obvladovanje bolezni.
Kakšne pa imaš izkušnje z zagotavljanjem zunanje strokovne pomoči pri delu v klubu?
Ne spomnim se, da bi kdaj ali kje naleteli na negativen odziv oz. zavrnitev pa čeprav smo se obnašali kot da imamo vsa vrata odprta. V veliko pomoč so nam bili seveda organi Zveze z informacijami in usmeritvami. Veliko nam je pomagal Jurij Repič pri izpolnjevanju razpisov in poročil za FIHO, svetovali so nam strokovnjaki za področje telesne vadbe itd. Sodelujemo z drugimi nevladnimi organizacijami, posebej z društvi diabetikov itd.
Vemo, da je osnovni namen izobraževanje in vseživljenjska rehabilitacija SŽB, na kašen način si pridobival vaditelje in ostale sodelavce, so ti pristopili na pomoč tudi zdravstveni delavci?
Imeli smo veliko srečo. Vaditelje pridobiva in organizira zdravstveni tehnik Peter Kordež, ki jih je seveda lažje pridobil kot bi jaz. Sam se zato sploh nisem vključeval v njihovo delo. Glede predavateljev za zdravstveno vzgojo pa je glavna seveda prim. Cirila, ki je za sodelovanje z nami pridobila skoraj cel interni oddelek Bolnišnice Sl. Gradec.
Tvoje delo ima osemnajstletno zgodovino, kaj si želiš pri delu KKMD v bodoče? Prva velika želja se mi je že izpolnila. Imamo odličnega predsednika Kluba, Alojza Ovniča, predanega, prodornega in uspešnega. Z njim pa so ostali vsi moji sodelavci. Torej ni razlogov za skrb. Želiš še kaj povedati?
Dve stvari pa res. Sedaj ko sem v obdobju srčnega popuščanja in atrijske fibrilacije so me vključili v sistem telemedicine. Dobil sem vso opremo in sedaj vsak dan v bolnico pošiljam podatke o krvnem tlaku, utripu, telesni teži in kisiku v krvi. Zaradi tega se počutim varnega saj me ob morebitnem odstopanju pokličejo in svetujejo. In drugo: nekaj o Koroni. Pred prvim cepljenjem sem šel na testiranje za protitelesa. Rezultat je bil 300 protiteles, kar je pomenilo, da še nisem bil okužen. Po dveh cepljenjih sem imel nekaj pod 10.000 protiteles po treh pa 111.730. Čeprav sem prepričan, da smo vsi člani koronarnih klubov in društev cepljeni vseeno poudarjam, da je cepljenje edina pot iz te vražje virusne krize.