V Celju že dolga leta poteka vzorno sodelovanje med Koronarnim klubom Celje in Podružnico Društva za srce Celje. Zato ne preseneča, da so tudi letošnji svetovni dan srca praznovali skupaj – s pohodom na Konigundo.
Svetovni dan srca praznujemo od leta 2000. Idejo zanj je dal prijatelj Združenja kardiologov Slovenije in takratni predsednik Svetovne organizacije za srce – WHF (World Heart Federation ) dr. Antoni Bayes de Luna iz Barcelone. Prvo praznovanje je bilo 29 septembra leta 2000, nato pa vsako leto na isti dan po celem svetu. Vsako leto je določen moto oziroma agenda praznovanja tako, da smo vsa združenja praznovala s temo na ta dan ali na prvo najbližjo soboto, kar je omogočilo širšo udeležbo in sodelovanje različnih akterjev, medijev, društev, šol…
Bolezni srca in ožilja ostajajo vkljub epidemiji COVID19 glavni vzrok, da ljudje umirajo predčasno. Za boleznimi srca in ožilja umre letno cca 18.6 milijona ljudi, oboleva pa preko 520 milijonov. Z osveščanjem o dejavnikih tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja kot so kajenje, nezdrava prehrana, fizična neaktivnost in drugih lahko zmanjšamo rizik za pojav teh bolezni tudi za 80 %. Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije je nosilec preventivnih akcij za ohranjanje zdravega srca in v Celju celjska podružnica redno sodeluje s Koronarnim klubom Celje že od leta 1992.
Letošnja tema uporabi srce za povezavo poudarja, da potrebujemo v novi epidemiološki situaciji drugačne pristope in da moramo poiskati nove možnosti sodelovanja in povezovanja med ljudmi. Nova učenja in nove tehnološke možnosti naj bodo izziv za drugačno učenje predvsem zato, da se ne prekinejo ali upočasnijo naša srečanja, in da ne prekinemo naših preventivnih ukrepov ter človeških odnosov. Verjamemo, da je komunikacija med ljudmi najbolj pomemben dejavnik, ki pomaga ohranjati našo zavzetost za kontrolo dejavnikov tveganja in ohranjanje kvalitete življenja. Svetovni dan srca je poleg tega individualnega pristopa tudi vzpodbuda za sodelovanje družine, širšega okolja, vlade in povezuje svet v enotno akcijo za ohranjanje ene naših največjih vrednot – zdravja!
Na dan našega praznovanja – 2.oktobras smo imeli na pohodu na Goro na Št. Jungert ali Kunigundo lep sončen dan. Ta gora je postala tradicionalno mesto našega srečevanja na dan srca. Kar nekaj vzpetin po Sloveniji nosi ime Gora, a najlepša je naša, Št. Jungert. Tudi njena lega, skoraj na meji štirih občin Celjskega, predstavlja naravno točko za takšna srečanja. Na Gori je planinska koča, ki nam jo člani planinskega društva Galicija ob naših pohodih vedno odprejo. Še nekoliko višje, prav na vrhu, pa je starodavna, znamenita cerkvica s pomembno zgodovino za Celjane a tudi za Slovence.
Gora s cerkvico in spodaj pod njo vasica Št.Jungert Nekatere poti so deloma tudi položne
Na goro lahko pridemo po različnih poteh: iz Vojnika, od koder je tradicionalen nočni pohod na staro leto, iz Šmartnega v Rožni dolini; iz Celja gremo iz Lopate preko Gorice ali pa v Slatino in mimo graščine Prešnik; veliko se jih napoti na Goro iz Velike Pirešice ter Galicije: zanimiva je tudi pot iz Dobrne pod gradom Lemberg, skozi isto imenovani kraj, kjer zavijemo preko Pepelnega na Kunigundo. Nekatere poti so na začetku položne, vse pa se na koncu končajo z relativno zahtevno strmino ( cc 25 -30 minut), ki požene srce v visoke obrate. Te poti so obljudene tudi preko tedna, zanimive so za kolesarje in šolarje, za rekreativce, a tudi za bolnike. Moja soseda jo prehodi vsak teden vsaj trikrat. Njena, a pogosto tudi moja in letos deloma tudi naša je najkrajša, a tudi najbolj zahtevna. Peš preko Črnega lesa do Slatine, ali pa z avtom do graščine Prešnik in od tu jo mahneš naprej.
Graščina Prešnik
Graščina stoji na hribčku, nad manjšim jezerom, pravzaprav bajerjem, ki nikoli ne zamrzne. Teh bajerjev je v tem delu kar nekaj in pozimi se iz njih kadi, voda pa je topla in občasno brbota. Po teh izvirih je kraj dobil ime Slatina. Ti izviri naj bi bili na tektonski prelomnici, na kateri je več vrelcev tople vode. Vse od Topolšice, Dobrne, Slatine, Laškega do Rimskih toplic. Graščina je impozantnih dimenzij, zgrajena v obliki podkve. Izkopavanja so potrdila, da je bila tu že v 13. stoletju izpostava gradu Lanšperk iz Šmartnega v Rožni dolini. Pozneje je pozidana nova graščina in 1668 leta postane last graščaka pl. Mayerberg iz Vitanja. V 19. stoletju jo od Mestne Posojilnice kupi Karel Stucker in jo popolnoma prezida v neogotskem slogu. Do jezera uredi lep baročni park, ki pa se ni ohranil, saj je po nacionalizaciji leta 1945 prepuščena različnim stanovalcem, ki so se pozimi greli s parketom in oblogami, ter je tako izropana popolnoma propadla, kot se je spodobilo za tiste čase. Danes potrebuje popolno prenovo, a je malo junakov, ki bi se tega lotili. Več idej je že bilo: od Raziskovalnega središča (bližina izvoza z avtoceste na Lopati), ali pa hotel z golf igriščem, saj je za petičneže v bližini privatno letališče za športna letala.
Zgodovina je za nami, pred nami pa je ob potoku, ki teče izpod gore, kapelica in za njo se pot prične strmo dvigovati. Najkrajša a tudi zahtevna pot. Le pri kmetiji sredi sadovnjaka te lahko pozdravi domači kosmatinec. Pri lesenem križu malo pod vrhom se srečajo kar štiri poti in nato vodijo skupaj do vrha. Nekateri pridejo s palicami, mlajši brez, prehitijo nas kolesarji, pri koči do katere se strmo povzpneš po lepem bukovem gozdu, že čaka Vesna s čajem, da nadomesti izgubljeno tekočino.
Vesna s čajem
Tudi avtomobili ni redkost. A danes so z njim pripeljali inštrumente, saj nam bo delal družbo tudi ansambel Sončnice iz Ostrožnega. Organizatorji vemo, da pripelje še eden, saj je poskrbljeno tudi za želodce in ne samo za srce in uho.
Planinska koča je na višini 569 m, a od cerkvice je čudovit razgled: proti vzhodu je hribovit svet proti Vojniku, Šentjurju in na Kozjanskem s Konjiško goro, Bočem in Donačko goro, v bližini pa vidimo naselje Šmartno v Rožni dolini in Šmartinsko jezero; na jugu je Savinjska dolina s Celjem, Petrovčami, Žalcem in Šempetrom na levem bregu Savinje ter Grižami in Preboldom na desnem bregu ob vznožju Posavskega hribovja z Maličem, Bukovico, Homom, Gozdnikom, Mrzlico, Goljavo, Reško in Veliko planino; na zahodu je gornji del Savinjske doline proti Braslovčam pod vznožjem Dobrovelj, na severni strani doline pa Ponikvanska planota z Goro Oljko, naprej proti zahodu pa vidimo Menino planino, Veliki Rogač, Raduho in vrhove vzhodnega dela Savinjskih Alp z Ojstrico; na severni strani je v bližini Paški Kozjak, zadaj pa Uršlja gora in Pohorje.
Pot iz Dobrne s pogledom na P. Kozjak
Pohodi in sprehodi so pri nas v Koronarnem klubu Celje sestavni del vsakdanjega dela. Tako smo navajeni, da upoštevamo PTC pogoje tudi ob pozdravu na vrhu. Sledi sprehod okoli cerkvice in pogled na številne vrhove. Ugibamo kateri je kateri. Za Gozdnik je jasno vsem, s svojo vulkansko konico štrli nad Savinjsko dolino. Se vidi Boč? Ne je v meglici! In tako naprej prepričujemo drug drugega, sami poznavalci, a nam vsem manjka vetrnica s nakazanimi smermi. Med tem zaloge čaja že poidejo, tako da je potrebno kaj močnejšega iz koče. Predno se je pričela ob 12h degustacija iz dišečega kotla sem imel še predavanje o medicini in zdravstvu, kaj ju združuje, kakšna je razlika , kako se dopolnjujeta.
Pohodniki iz Šmartnega v Rožni Dolini
Povem še nekaj o slovenskih koreninah te romarske srčne poti, zakaj sta na gori školjka in tabla, ki označujeta, da je tu pomembna točka na Slovenski poti v Santiago di Compostelo. Torej romarska pot Svetega Jakoba na kratko: CAMINO.
Cerkvica Sv. Henrika in Kunigunde
Vrhu že stoletja kraljuje cerkvica Svetega Henrika in Kunigunde. Več kot 20 let je ta vrh na svetovni dan srca naš ciljni pohod. Je pa Kunigunda ( 500 let mlajša, Velenjska, črnolasa, grajska lepotica) tudi simbol alternativnega festivala sodobne ustvarjalnosti mladih v sosednjem Velenju.
Sv.Henrik in Kunigunda 
Sv Ema proglašena za blaženo 1287 leta, za svetnico pa leta 1938
Pa zakaj ravno Kunigunda? V Sloveniji je to zelo redko ime, a imamo pet cerkva s tem imenom. O naši cerkvici pa vemo le to, da so jo postavili grofje Vovberški ali pa grofje Celjski v 14. stoletju, domačini pa jo vzdržujejo in obnavljajo s prostovoljnimi prispevki.
Pa poglejmo nekaj dejstev o tej neznanki: Kunigunda ni bila Slovenka niti slovanske krvi. Bila je hčerka Luksemburškega grofa, rojena 980 leta. S 15 leti se je poročila z Bavarskim knezom, ki je kmalu postal poznan kot kralj Henrik II. Leta 1014 sta bila v Rimu okronana za cesarja in cesarico svetega rimskega in nemškega kraljestva. Za svoj sedež sta si izbrala Bamberg in s čudeži ga je kot zavetnica varovala celo tisočletje. Z meglo naj bi preprečila bombardiranje v II. svetovni vojni. Tako je to čudovito mesto v celoti ohranjeno. Zaradi bolezni nista imela otrok, je pa na svojem dvoru vzgajala in gostila številne mlade plemkinje, med njimi tudi mlado plemkinjo Emo iz Pilštajna (pri Polzeli). Ustanovila je številne samostane, kjer je omogočila vzgojo in izobraževanje predvsem dekletom. Leta 1014 njo in moža papež Inocenc III proglasi za svetnika. Kunigunda velja za zavetnico otrok in nosečnic. Bila pa je tudi prijateljica Eme Krške, hčerke iz rodovine grofov Krških, prvič omenjenih 898 leta. Rodila se je v Pilštajnu, odraščala pa na dvoru svetniških vladarjev, cesarja Henrika II. svetega in njegove žene Kunigunde. Poročila se je s plemičem Viljemom iz Krke na Koroškem v Savinjski krajini, ki je bila mejna marka Svetega rimskega cesarstva. Rodila je dva sinova in hčerko. Po smrti moža in sinov je postala dedinja rodovine grofov Vovbrških. Po smrti moža je v Krki na Koroškem zgradila po vzgledu prijateljice Kunigunde velik samostan benedektink, kjer je po njeni smrti ustanovljena Krška – Koroška škofija – danes Celovška. Emina hčerka se je poročila s plemičem Gerom iz Saške. Ime pa so prevzeli po gradu Vovbre na Koroškem. Vovbrški grofje, sicer še niso bili “državni grofje”, pa vendar so imeli polno civilno in kazensko sodno pristojnost ali pravico do krvnega sodstva. Vovbržani so sklenili dedno pogodbo z Žovneškimi in ko je izumre moška veja Vovbrških so Žovneški podedovali tudi grofovski naslov in veliko bogastvo, med katerimi je tudi Celje in Celjski grad.
Med zgodovinarji je bilo že veliko prerekanja o tem: ali so »Celjani« slovanskega oziroma slovenskega rodu. So bili slovenski plemiči? Vsekakor imajo imena Žovneških, še bolj pa Vovbrških, korenine v starih slovanskih imenih. Takšna so bila tudi imena otrok. Da so bili slovanskega porekla,dokazuje tudi vsa njihova ženitvena zgodovina. Znanstveno je dokazano in priznano, da ima Ema, grofica v Krki na Koroškem, za prednike Volkuna in Svetopolka. Ema izhaja torej iz slovenskega dinastičnega plemstva.
Savinjska marka
Tako grofje Celjski izvirajo iz rodu Eme Krške in so torej vsaj po materi Slovenci. Žovneški pa so bili stranska veja karantanskih Viljemovcev. V času vlade vojvode Arnulfa Koroškega (ok. 880), so bili Viljemovci mejni grofje v Vzhodni krajini (Avstriji), takrat Savinjski (Celjski) krajini.
Še glede naslova »grofje«. Svobodnjakom Žovneškim – Celjskim je bil ta položaj priznan s poroko najverjetneje leta 1300 Ulrika II. Žovneškega in Katarine Vovbrške. V tem primeru očitno ni šlo za povzdig v grofe, temveč za dediščino po materi Vovbržanki, katere rodbina je bila grofovska.
Vovbrški in grb Celjanov
Rod Celjskih, ki je izhajal iz zveze svobodnjaka Žovneškega in grofice Vovbrške, ima v grbu na prvem mestu Vovbrški grb (tri zlate zvezde na plavem) in na drugem Žovneški (rdeča prečnika na belem. Dokaj pogosto pa je v rabi samo modri grb s tremi zlatimi zvezdami. Očitno je, da gre v tem primeru za nasledstvo po ženski strani, in sicer v smislu karantanskega prava – institutio Sclavenica. V pravu germanskih ljudstev je obstajalo le moško nasledstvo. Rod Vovbrških se je torej v smislu slovenskega prava nadaljeval po ženskem nasledstvu v grofih Celjskih. Že Ulrik I. grof Celjski (16. 4. 1341 so mu potrdili grofovski naslov) se je povezal s poljskimi kralji, ki so iskali zaveznike zaradi sporov s Sasi – Nemci med sorodnim plemstvom. Torej Slovani. Ana Celjska postane Poljska kraljica. Nato poroke z Frankopani in Brankoviči vse povezave med sorodnim plemstvom, ki so čutili ogroženost Germanov in Madžarov. Vsa ženitvena in posestvena politika Celjskih, ko začenjajo njihove ženitve dobivati velepolitičen značaj, predpostavlja slovenstvo in izključuje nemštvo poreklo.
Skozi celo zadnje tisočletje evropske zgodovine se vleče kot rdeča nit zgodovinsko dejstvo, da politične ženitve dajejo in prehajajo v politične pravice. Zato vladar Srbije Brankovič, bosenski vladarji Kotromaniči in hrvaški dinasti Frankopani niso možili svojih hčera s plemstvom, ki bi omogočalo invazijo (možnost in pravico) nemštva. Nikoli jih nebi poročali s Celjani, če bi bili Celjski Nemci. Tu se je šlo za stvari, visoko nad vsako dinastično politiko, pomisliti moramo na zgodovinski ponos tega plemstva.
Litografija Celja
Te številne ženitve so bile možne le zato, ker so Celjski Slovenci in Slovani. Še bolj jasen primer je ženitev Celjana s poljsko kraljično, katere poljsko – ogrski kralj Ludvik iz Francosko – Anžuvinske dinastije, znan po svoji izrazito protinemški politiki, ni mogel dati hčere Celjanu kot Nemcu, ampak le kot Slovencu – Slovanu. Tako je tudi je Herman I. dobil za ženo bosensko Kotromanko in njegov sin Herman II., utemeljitelj dejanske moči Celjskih, je že sin slovanske bosenske princese, obenem vnukinje srbskega kralja Stjepana Dragutina (1277 – 82) in Ulrik II. sin hrvaške Frankopanke. O Ulriku II. je znano, da so ga (gubernator Češke Kraljevine od oktobra 1438 – maja 1439) Husiti vabili, da postane češki Kralj!! Pri radikalnem češkem nacionalizmu Husitov, bi bila to nora poteza, če ne bi bil Slovenec – Slovan. Husiti so takrat uvedli češki jezik pri sodstvu, nameščali samo Čehe v javne službe, češki jezik v cerkvi itd. Tudi cesarica Barbara Celjska se je pozneje po smrti moža k češko – pridružila nacionalnemu husitskemu gibanju.
Nacionalni zgodovinarji zagovarjajo, da moramo vso politiko Celjskih presojati predvsem iz slovanskih političnih usmeritev. S tem lahko razlagamo vsa zgodovinska dejstva, ne samo posameznih vmesne političnih potez, ki jih novejši zgodovinarji ocenjujejo kot nemškost dinastije. Tudi povezovanje s Habzburžani je po njihovem le taktična politična poteza, ki je omogočila, da je Slovenec, genialni Urh (Ulrik II) Celjski prvi izrazil vizijo, skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Danes takšne vizije nimamo več, a imamo danes, ko to pišem, srečanje vseh Evropskih predsednikov vlad na Brdu pri Kranju. Bomo dobili še kdaj tako širokega človeka, ki bi lahko Slovenijo ob njeni majhnosti uvrstil v vrh svetovnega političnega zemljevida, tako kot je že bila v času vladavine Celjskih ?
Zgodovinska dejstva so ogrela srca. Ob tem so zapeli pevci in zaigrale so Sončnice, narodni ansambel iz naše krajevne skupnosti, ki nas spremlja na različnih srečanjih ter razveseljuje s svojim univerzalnim pristopom tudi na improviziranih glasbilih. Pogovori, nekateri so spremljali pevce, dva ali trije pari so se poizkusili zavrteti, večina pa je naročila še kavo.
Čas v družbi mine hitreje kot pri delu, zlasti če nimaš skrbi, in Svetovni dan srca je bil takšen dan! Ko bi jih dočakali še veliko predvsem zdravi, saj je že veliko znancev, ki so v teh desetletjih zapustili našo družbo za vedno. Tudi zaradi njih smo obujali spomine. Saj živijo, dokler so spomini, ko pa tudi ti izginejo vemo, da so za večno med zvezdami!
Pripravil in po dostopni literaturi oplemenitil s slikami in dejstvi
Prim. Janez Tasić, dr. med.
