Včeraj smo se s težkim srcem poslovili od predsednice Društva koronarnih bolnikov Doilensjke in Bele krajine Martinke Picelj.
Martinka je v našo skupnost vtisnila neizbrisen pečat. Njen odhod pomeni izgubo dragocene sodelavke, ki je s svojim delovanjem premikala meje mogočega na področju rehabilitacije in samopomoči. Ni bila le predsednica društva, bila je srce in steber naše skupnosti. Prinašala je optimizem, ki je bil nalezljiv, in modrost, ki je mnogim pomagala prebroditi najtežje trenutke soočanja z boleznijo. Njena predanost in nesebična pomoč pri društvenih dejavnostih sta bili zgled vsem nam. Njeno delo v društvu ni bilo le prostovoljstvo, temveč poslanstvo. Bila je tista, ki nas je opominjala, da je srce kljub brazgotinam lahko polno ljubezni in moči. Njen smeh, ki je odzvanjal na naših srečanjih, in njena neomajna vera v moč skupnosti, bosta za vedno ostala v naših spominih.
Vedno je našla spodbudno besedo za nove člane, ki so v društvo prihajali polni strahu in negotovosti. Kot predsednica društva je z izjemno natančnostjo in vizijo skrbela, da so programi društva tekli nemoteno. Verjela je, da je znanje najboljše zdravilo. Pod njenim okriljem smo organizirali številna strokovna predavanja, kjer smo se učili o zdravem načinu življenja in obvladovanju bolezni. Bila je naš glas v javnosti. S svojo neutrudno energijo je pridobivala nove podpornike in skrbela, da je glas o pomenu koronarnih društev dosegel čim širši krog ljudi. Za vsakega posameznika si je vzela čas. Njeni nasveti niso bili le strokovni, temveč globoko človeški, prežeti z lastnimi izkušnjami in empatijo. Verjela je v moč gibanja in druženja, zato je bila redna udeleženka vadb, pohodov in izobraževalnih srečanj. S svojo naravno avtoriteto in milino je tkala vezi med člani, ki so prerasle v globoka prijateljstva. Bila je tiha kot melodija, ki je povezala naša srca v uglašen orkester. Postala je del nas, del naših zgodb in del vsega lepega, kar smo pod njenim okriljem zgradili.
Martinka nam je pokazala, da bolezen ni ovira za polno in radostno življenje, temveč je razlog več, da cenimo vsak trenutek in drug drugega. Njena odsotnost bo v naših vrstah pustila praznino, ki jo bomo le stežka zapolnili, a bo ostala z nami na vsakem koraku, ki ga bomo naredili za zdravje naših src.
»Smrt ni konec, če v srcih tistih, ki ostajajo, živi spomin na dobroto.«
Martinka, z žalostjo in hvaležnostjo se poslavljamo od tebe. Hvala ti za vsak nasmeh, za tvojo neusahljivo energijo in za tvoje veliko, plemenito srce. Hvala ti, ker si svoje srce razdajala za naša srca.
