V koronarnih klubih in društvih še posebej skrbno spremljamo vadbo naših članov s presajenim srcem. Eden takih je tudi Herman Krumpej, član Koronarnega kluba Mežiške doline. V začetku novembra je svoje izkušnje delil s člani svoje vadbene skupine Černeče.
Bil je živahen klepet o obvladovanju težke srčne bolezni, občutjih družine itd.
V soglasju s predsednikom kluba Ivana Žagarja objavljamo tudi daljši pogovor z njim , ki ga je zapisal Ivan in je bil objavljen v Biltenu tega društva.
TUDI DRUGO PRESAJENO SRCE JE ZLATO
Pogovor s Hermanom Kumprejem, članom našega Kluba, člana skupine v Kotljah, ki je v letošnjem letu doživel že drugo presaditev srca.
Herman, si sedaj kaj drugačen, kot si bil pri najinem prvem pogovoru za »GLASILO« Koronarnega kluba Mežiške doline?
Malo starejši sem in že tretje srce imam.
Tretje srce!!? Koliko Slovencev je živih z drugim presajenim srcem?
Kolikor vem sem prvi odrasel Slovenec z uspešno drugo presaditvijo srca v Sloveniji. Kandidati seveda so, a večina jih ni več sposobna za presaditev.
Kaj se je s tabo dogajalo po prvi presaditvi?
Po prvi presaditvi se je zame začelo novo življenje. Spet sem imel normalno moč srca, lahkotno gibanje, spet sem začel teči, delati okrog hiše, potovati, skratka živeti normalno. Vmes me je 15 mesecev po presaditvi doletela še možganska kap, ki me je za dalj časa prikovala na bolniško posteljo in me močno prizadela. Spet sem imel veliko dela, spopadel se z njenimi posledicami in jih s pomočjo zdravnikov in družine v veliki meri tudi premagal.
Kako in kdaj si opazil, da s tvojim presajenim srcem ni več vse v redu?
Enajsto leto po presaditvi sem občutil, da mi srce slabi.. Hitreje sem postajal utrujen, prej sem se zadihal,
srčni utrip se je višal. To sem seveda povedal svojemu zdravniku na UKC Ljubljana in takoj me je poklical na preglede. Najprej je kazalo da je vse v redu, toda pregled notranjosti krvnih žil na srcu je pokazal 7 cm dolgo, skoraj popolno zaporo ene žile. Žilo so mi razprli s tremi žilnimi opornicami. Dali so mi novo terapijo in me po 20 dneh spustili domov.
Toda že mesec dni pozneje, oktobra 2011,sem dobil vročino 39,40,ki nikakor ni padla. Začeli so se tudi napadi bronhitisa in spet sem bil v Kliničnem centru. Ponovni pregled notranjosti krvnih žil na srcu je pokazal, da tistih 7 cm žile ni bilo zamašenih ampak nekako sesedenih, stisnjenih in z žilnimi opornicami niso mogli rešiti problema. Mislil sem, da mi bodo vstavili žilne obvode a so me hitro postavili na realna tla. Presajeno srce in njegovih žil ni mogoče operirati, ker ni oživčeno, ne boli in tudi ne raste.
Srce pa je kar slabelo, popuščalo, se večalo, skratka drvelo k neizbežnemu koncu.
Pred odhodom domov so me obiskali vsi moji zdravniki. Povedali so, da je moje stanje resno, da srce nezadržno slabi in da mi življenje lahko reši le ponovna presaditev.
Novo leto sem nato preživel na preiskavah na KC,17. januarja 2012 je konzilij odločil, da sem primeren za ponovno presaditev,20. aprila so me uvrstili na listo za presaditve.
Kakšni so pogoji, da te uvrstijo na listo za presaditve?
Iz brošure, ki jo sprejme kandidat za presaditev izhaja, da je osnovni pogoj končna srčna odpoved, ki se ne odziva na zdravila pa slabšanje srčnega popuščanja in ko so izčrpane vse druge možnosti uspešnega zdravljenja. Kandidat naj nebi bil star več kot 70 let, imel naj nebi kake druge težje bolezni, kot je rak, odpoved pljuč, jeter itd. Tudi visoka debelost in zloraba drog ter alkohola so izločitveni faktorji itd.
Kako pa izberejo človeka, ki dobi konkretno srce ?
V knjigi »Kdo sem in če sem, zakaj« ,v kateri so opisane zgodbe presajenih v Sloveniji je Valentin Sojar, dr. med., spec. kirurg zapisal: «Ko je bolnik uvrščen na čakalno listo, so pomembna najprej razporeditev glede na krvno skupino in velikost. Nato sledi razporeditev glede na resnost bolezni in ne nazadnje glede na čas čakanja na presaditev. Ko dobimo ponudbo za posamezen organ, glede na vse naštete dejavnike izberemo najprimernejšega prejemnika. V vsakem trenutku mora zdravnik, ki vodi posamezen proces presaditve, jasno opredeliti ,zakaj je ta organ dobil določen prejemnik.«.
Vrniva se k tvoji presaditvi. V kakšnem zdravstvenem stanju si čakal na presaditev?
Stanje se je hitro slabšalo, fizično sem bil vedno slabši, takoj sem se zadihal, v telesu se je nabirala voda, mislim, da sem bil vsak trenutek tik pred infarktom. Seveda sem imel vsak mesec pregled na KC, kjer so mi svetovali, vlivali upanje.
In končno, težko pričakovan telefonski poziv?
Da, 30. julija 2012 ob 20,05:«Takoj v Ljubljano, imamo srce za vas«. Potem pa rešilec kot pri prvi presaditvi, s prižganimi sirenami in lučmi, v 50 minutah sem bil na UKC. Ponoči enkrat so me operirali, 8 ur je trajala operacija, v komi sem bil nato 60 ur. Drugi dan po zbuditvi iz kome sem že sedel na postelji, tretji sem stopil na noge, naslednji pa s pomočjo medicinske sestre že stopical okrog postelje. Na intenzivni sem ostal 21 dni. Potem pa spet v ženino oskrbo in prijaznost družine.
Kaj te ogroža sedaj po uspešni presaditvi?
Med nami laiki je na to vprašanje enostaven odgovor: prvih 10 let zavrnitve, drugih 10 pa zamašitve. V knjižici za bolnike pa je opisanih cela vrsta nevarnosti. Najprej nam grozijo vsemogoče okužbe. Virusne, glivične, bakterijske, seveda po takšni operaciji je bolan človek imunsko nebogljen in lahek plen okužbam. Potem pride trajna nevarnost zavrnitev. Citat iz brošure:
«Imunski sistem ščiti bolnikovo telo pred okužbami tako, da prepozna določene tujke, kot so bakterije ali virusi in jih uniči. Na žalost lahko (sicer redko) zazna kot tujek tudi bolnikovo novo srce.
Zavrnitev je poskus imunskega sistema, da napade presajeno srce. Da se to prepreči, mora bolnik do konca življenja jemati zdravila za preprečevanje zavrnitvene reakcije v predpisanih odmerkih. Že enodnevna prekinitev jemanja teh zdravil lahko vodi v življenje ogrožajočo zavrnitveno reakcijo«
Kako pa sedaj živiš. Že po prvi presaditvi si nam razložil, kako naj živi tak bolnik, ali so sedaj po drugi potrebne kakšne spremembe?
No ja, sedaj obiskujem tudi psihiatra, imam goro zdravil, svetovali so mi zelo umirjeno a vsakodnevno gibanje, pri hrani pa so mi za eno leto prepovedali uživanje surove zelenjave in sadja. Menda zaradi nevarnosti okužb.
Želiš še kaj povedati?
Seveda, želim se zahvaliti zdravnikom za veliko skrb in odlično opravljeno delo: dr. Gregorju Poglajnu, dr. Jušu Kšeli, dr. Renati Okrajšek, ter ostalemu zdravstvenemu osebju.
Zahvaljujem se seveda moji dragi ženi in drugim članom družine za veliko skrb, pomoč in potrpljenje v vseh dolgih letih moje bolezni.
In zahvaljujem se sicer nepoznanemu darovalcu in njegovi družini za njihovo humanost.
