Prim. Janez Poles, dr. med., spec. kardiologije in vaskularne medicine
Bolniki s srčnim popuščanjem (SP) zaradi ogroženosti in možnih zapletov potrebujejo poseben pristop. Da bi dosegli optimalen učinek zdravljenja, morajo postati enakovreden partner pri zdravljenju svoje zahtevne bolezni in del zdravljenja prevzeti tudi sami. Poleg kompleksnega medikamentnega zdravljenja in rednega jemanja zdravil morajo spremeniti življenjski slog. Poskrbeti morajo za redno osebnostno prilagojeno telesno dejavnost (TD), ustrezno prehrano, redno sproščanje, redno spremljanje stanja ter opraviti cepljenje proti gripi in pnevmokokni pljučnici.
Bolniki z znaki srčne dekompenzacije, zastojem v pljučih, oteklinami ali povečanimi jetri (funkcijski razred IV) morajo počivati, dokler z zdravljenjem ne dosežemo izboljšanja. Telesno dejavni so lahko bolniki s kompenziranim srčnim popuščanjem v funkcijskem razredu 1 do 3.
Telesno vadbo odsvetujemo bolnikom z nestabilno miokardno ishemijo, hudo aortno stenozo ali regurgitacijo, določenimi prirojenimi srčnimi napakami in nevarnimi motnjami srčnega ritma.
Če želijo s TD doseči pričakovani učinek, morajo biti aktivni najmanj 30 min 5 dni v tednu. Vedno izberejo TD, ob kateri bodo uživali. Ob izvajanju bodo prisluhnili srcu in poskrbeli, da ne bodo presegali varnih mej frekvence srčnega utripa (FSU), ki smo jih določili na obremenitvenem (kardiopulmonalnem) testiranju. Poskrbeli bodo za ustrezno zračno oblačilo, udobno in varno obuvalo ter hidracijo. Najmanj uro pred izvajanjem aktivnosti ne bodo uživali hrane. Ob zaključku vadbe morajo opraviti raztezne vaje, da ne bodo imeli težav z zakrčenimi mišicami. Če je le mogoče, naj izvajajo vadbo v naravi, v prijetnem sproščajočem okolju in svežem zraku. Narava je še vedno najboljša telovadnica vse dni v letu!
Pred začetkom vadbe na sobnem kolesu morajo biti bolniki stabilni vsaj tri tedne. Pogovor med vadbo jim ne sme povzročati težkega dihanja. Frekvenca dihanja mora biti nižja od 30/min, srčna frekvenca v mirovanju pa ne sme presegati 110/min. Intenzivnost vadbe naj se postopno stopnjuje od 40 % do 80 % dosežene maksimalne zmogljivosti (W, MET) oziroma od 60 % do 80 % najvišje srčne frekvence, dosežene pri obremenitvenem testiranju. Trajanje in pogostost vadbe sta odvisni od začetne zmogljivosti in funkcijskega stanja bolnika.
zmogljivost | čas vadbe | intenzivnost |
3 MET | od 5 do 10 min. | 25 W večkrat dnevno |
od 3 do 5 MET | 15-minutna vadba | enkrat do dvakrat dnevno |
nad 5 MET | od 20 do 30 min. | petkrat tednsko |
Gimnastične vaje izboljšajo mišično moč, raztegljivost, koordinacijo gibanja in dihalno zmogljivost. Da preprečimo porast sistolične in diastolične obremenitve srca, bolniki vadijo sede, roke pa ostajajo v ravnini prsnega koša. Vadbi proti uporu smo se pred leti izogibali, sedaj pa je ponovno našla svoje mesto v naboru vaj za bolnike s SP. Ponovitve posameznih vaj izvajajo s 60-% obremenitvijo možne maksimalne obremenitve. Število ponovitev naj bo enako številu 75 % možnih maksimalnih ponovitev. Pomemben je volumen aktivno skrčljivih mišic. Zato odsvetujejmo izvajanje vaj hkrati z obema okončinama. Upoštevati moramo dejstvo, da je regeneracija mišic pri bolniku s SP nekoliko upočasnjena, zato morajo upoštevati razmerje med časom vadbe in časom počitka, ki naj bo minimalno 1 : 2.
Pogosto pozabljamo, kako pomembno je dihanje. Z vadbo morajo okrepiti dihalne mišice, saj bodo le tako lahko dovolj predihali pljuča in zagotovili dovolj velik vnos kisika v kri. Krepiti morajo predvsem inspiratorne (vdihovalne) mišice. Vaditi morajo prsno in preponsko dihanje. Trebušna prepona je naša največja dihalna mišica. Primerno okrepljena pomembno prispeva k naši telesni zmogljivosti. Obstaja pomembna povezava med krvnim pretokom v dihalnih mišicah in mišicah nog. Pri izčrpanosti inspiratorne mišice pošljejo v možgane signal, kar posledično povzroči zožitev arterij, ki oskrbujejo mišice nog. Inspiratorne mišice tako »kradejo« kri drugih mišic, kar v danem trenutku bolniku povzroči poslabšanje telesne zmogljivosti.
Hrana je zelo pomemben del zdravljenja bolnika s srčnim popuščanjem. Biti mora energijsko in hranilno uravnotežena z vsemi potrebnimi snovmi, ki krepijo in ohranjajo zdravje. Obilni obroki vedno delujejo utrujajoče in obremenjujejo tako prebavne organe kot krvni obtok. Obroke zato količinsko zmanjšamo in razporedimo v več manjših obrokov čez ves dan. Priporočljivi so trije glavni obroki in dva manjša (sadje, zelenjava, jogurt …). V prehrano moramo vključiti živila, bogata z vlakninami (zelenjava, sadje, žita).
Za normalno aktivno življenje potrebujemo hranilne snovi, ki nas oskrbujejo z energijo, kamor umeščamo ogljikove hidrate, maščobe in beljakovine. Vitamini nas ščitijo pred okužbami, mineralne snovi pa gradijo celice in pospešujejo kemične reakcije. Pozorni moramo biti na zadosten vnos beljakovin, da se izognemo izgubi mišične mase in pojavu sarkopnije, ki je v starosti zelo pogosta in prognostično slab napovednik. Po 65 letu starosti moramo dnevno zaužiti 1,5 do 2 g beljakovin/kg telesne teže, ob tem pa redno izvajati telesno vadbo, da ohranjamo ustrezen volumen in moč mišic.
Vlaknine imajo sposobnost vezanja vode in dajejo daljši občutek sitosti. Tvorijo viskozne raztopine in upočasnijo absorpcijo nekaterih hranil. Ob prevelikem vnosu lahko povzročajo čezmerno fermentacijo in posledične prebavne težave z napenjanjem. Vsebujejo fitate (fitinska kislina – inozitol), ki delujejo antioksidativno in antikancerogeno, hkrati pa znižujejo koncentracije krvnega sladkorja, LDL–holesterola in zvišujejo koncentracije HDL-holesterola. Vlaknine tako izboljšujejo prebavo, ugodno delujejo na krvne maščobe, pomagajo pri kontroliranju sladkorja v krvi in ohranjanju telesne teže. Priporočen dnevni vnos je 30–38 g vlaknin za moške in 25 g za ženske, minimalno pa jih moramo dnevno zaužiti 18 g.
Človek je edini predstavnik primatov, ki si hrano soli. Poleg spremembe okusa hrane pa sol predstavlja za zdravje veliko nevarnost. Preveč soli v hrani zvišuje krvni tlak, ki je nevaren dejavnik tveganja za nastanek možganske kapi, srčnega infarkta, srčnega popuščanja, za razvoj ateroskleroze in bolezni oči ter ledvic. Bolniki s SP morajo vnos soli maksimalno omejiti. Ocenjujejo, da povprečni prebivalec Slovenije porabi od 15 do 25 gramov soli na dan. Po zadnjih priporočilih SZO je priporočljiv dnevni vnos soli 5 gramov, kar ustreza eni čajni žlički. Bolnikom s SP je dovoljeno zaužiti le 2 g soli dnevno. Pomembna je priprava hrane. Sol dodajte, ko je hrana že pripravljena in ne med kuhanjem. Izogibajte se konzervirane hrane, kuhanih klobas, pice, suhomesnatih izdelkov, čipsa, slanih prest, slanih oreščkov. Namesto soli uporabljajte začimbe, zelišča, dišavnice (česen, čebula, peteršilj, drobnjak, origano, bazilika, majaron, muškatni orešček, luštrek, melisa, rožmarin, šetraj, zelena, timijan …) in limonin sok.
Bolnikih s SP morajo biti pozorni na vnos kalija s prehrano. Na vrednost kalija vplivajo tudi zdravila za srčno popuščanje. Zato morajo vrednost kalija redno spremljati. Velika odstopanja od normale povzročajo motnje srčnega ritma, utrujenost in mišične krče.
Bolniki s SP lahko dnevno zaužijejo največ liter in pol tekočine, morajo pa v to količino všteti tekočino, ki jo vsebujejo živila. Žejo si lahko lajšajo z uživanje manjših koščkov sadja ali z lizanjem ledenih kock. Občutek žeje bo zmanjšala zelo mrzla ali vroča pijača, ki jo pijejo po požirkih, ali vlaženje ust z omočenimi vatiranimi palčkami.
Odsvetujemo pitje gaziranih pijač. Redno uživanje alkohol je lahko vzrok za srčno popuščanje! Zato je pitje alkohola omejeno na en deciliter ali dva decilitra vina (ob kosilu ali večerji). Kava in pravi čaj sta poživili, ki lahko povečata srčni utrip, zato ju ne priporočamo. Nikotin obremeni srce in žile, škodljivo vpliva na pljuča in na želodčno sluznico. Kajenje in vse nadomestke kajenja odsvetujemo!
Sproščanje pozitivno vpliva na različne vidike posameznikovega telesnega in duševnega zdravja,
prispeva k učinkovitejšemu spoprijemanju s stresom, izboljša spanje, zmanjša utrujenost, izboljša koncentracijo in spomin, poveča samozaupanje, lajša bolečine, preprečuje in zmanjšuje psihosomatske bolezni.
Pri bolnikih s SP lahko vsaka okužba, gripa ali pljučnica poslabšajo zdravstveno stanje. Zato je priporočljiva dobra zaščita pred možnimi okužbami. Svetujemo preventivno cepljenje proti pnevmokokni pljučnici in vsakoletno cepljenje proti gripi.
Le ob dobrem sodelovanju z izbranim zdravnikom in kardiologom ter zavedanju, da lahko kot partner v procesu zdravljenja sam pomembno prispeva k boljšemu obvladovanju svoje bolezni, lahko bolnik s SP doseže stabilno klinično stanje, upočasni napredovanje bolezni, prepreči pogosta poslabšanja, ki narekujejo zdravljenje v bolnišnici, predvsem pa si bo izboljšal kakovost življenja.