Filip Jakob Tamše, klinični psiholog
“Starost je dosegla mene, starost je prišla; šibkost se je prikradla; starost je prišla kot izčrpanost. Telo je postalo šibko, srce je postalo utrujeno, ušesa so gluha, oči se ne morejo več videti. Starost je prišla; dobro in zlo sta se zame spremenila v eno. Ampak sin je moje zatočišče, ker je Božja volja, da bo moja mladost v njem.”
Avtor zapisa je Ptahhotep, staroegipčanski vezir in modrec iz obdobja Starega kraljestva, ki je verjetno živel okoli 24. stoletja pr. n. št., in znan je po svoji zbirki moralnih in praktičnih nasvetov, imenovani “Modrosti Ptahhotepa”.
»Leta 124 je rimski učenjak Junius Juvenalis o demenci zapisal:
Hujša je od prav vsake poškodbe udov teles,
bolni služabnikov imen ne spozna, ne prijatelja lica-
včeraj je z njim še večerjal, ne tistih,
katerim življenje dal je, jih vzredil.«
Vidimo lahko, da praktično od kar obstaja pisava, se v umetnosti in filozofiji kaže strah pred staranjem in telesnimi in duševnimi posledicami, ki jih staranje prinaša. Preberemo lahko, da pesnik opisuje, kako je pozabljivost hujša, kot vsaka poškodba telesa, in kako starašno je, ko človek ne prepozna več niti lastnih otrok.
Danes takim duševnim spremembam, ki nepopravljivo prizadanejo sposobost pomnenja in še nekatere druge miselne sposobnosti pravimo demenca.
Ta prispevek je uvod v širše področje demenc, katerim bomo v prihodnosti posvečali več pozornosti, tokrat pa bi vsa želeli samo seznaniti z nekaterimi osnovnimi pojmi.
S staranjem se večina miselnih procesov ali sposobnosti poslabšuje, pa to še ne pomeni nujno demence.
Naravno staranje lahko povzroči pozabljivost, kot je pozabljanje imen ali izguba stvari, vendar te težave ne ovirajo vsakdanjega življenja. Normalno je, da tu in tam kaj pozabimo, se težje spomnimo imena kakšnega znanca, kakšne obletnice ali dogodka. Vsi poznamo situacije, ko kakšno stvar založimo in je ne najdemo, ali pa gremo v klet nekaj iskati, ko pa pridemo tja, pa ne vemo po kaj smo prišli. Lahko imamo tudi kakšno besedo na koncu jezika, pa se je tisti trenutek ne spomimo. Take blažje težave še ne pomenijo demence. Glavni kriterij je, da lahko kljub občasnim zdrsom še vedno poskrbimo sami zase in za svoje neposredno okolje, brez težav vozimo avto, uporabljamo telefon, gospodinjske aparate, skrbimo za hrano in denar, načrtujemo in se znajdemo v domačem okolju, se ne izgubljamo, se celo naučimo kakšne nove stvari in ohranjamo stike s prijatelji in družino.
Pri demenci pa so simptomi bolj izraziti in lahko vključujejo:
- Izgubo sposobnosti za sledenje rutinskim nalogam,
- Težave pri razumevanju abstraktnih konceptov,
- Dezorientacijo v prostoru in času,
- Ponavljajoče se izgubljanje stvari in nesposobnost, da bi jih našli, ter
- Izgubo presoje
In kar je najpomembnejše, te sposobnosti so trajno in nepopravljivo oškodovane do tem mere, da posameznik ni več zmožen samostojnega življenja.
Ko sem se pripravljal na tale članek, sem o tem, kaj mislijo da je demenca spraševal različne ljudi, sodelavke na negovalnem oddelku, ki vsakodnevno delajo tudi z dementnimi pacienti. Njihove prve misli ob demenci so bile »to je hudo«, »pozabljajo«, »to je bolezen«.
Pa je res to bolezen? Odgovor je hkrati ja in ne. Strogo medicinsko gledano demenca ni bolezen, ampak je sindrom, skupek simptomov (ali težav), ki se pogosto pojavljajo v skupini. Najpogostejša od teh težav je izguba spomina, ki se ji pridružujejo tudi druge težave, kot so izgubljanje v prostoru, težave z iskanjem besed, spremembe v obnašanju, lahko tudi povečana agresivnost. Vse to pa lahko povzroča preko sto različnih bolezni, poškodb glave, hormonskih sprememb, zastrupitev in pa kar je za naj najbolj pomembno, srčno-žilnih bolezni, večjih ali manjših možganskih kapi in krvavitev, ki trajno poškodujejo možgansko tkivo. Najbolj znan vzrok demence je Alzheimerjeva bolezen, ki je tudi najpogostejša. A že na drugem mestu po pogostosti vzrokov je kombinacija Alzheimerjeve bolezni in žilne demence. Sama žilna demenca pa je po pogostiti na tretjem mestu in predstavlja nekaj preko 10 odstotkov vseh demenc. Da demence povzročajo bolezni žil pa je v javnosti že bistveno manj poznano.
Kaj vse pa ni demenca? V svoji kliničnopsihološki ambulanti sem imel že nešteto pacientov, ki so prišli zaradi težav s spominom, pa vendar niso vsi imeli demence. Precej pogosto se namreč zgodi, da imajo ljudje občutek, da se jim je spomin poslabšal, da kakšno stvar spregledajo in »niso več takšni kot so bili nekoč«. Za določitev, ali gre res za demenco, je potrebno testiranje spomina in ostalih miselnih sposobnosti, pa tudi zdravniški pregled s slikanjem glave in odvzemom krvi za izločitev ostalih, pogosto ozdravljivih vzrokov, ki se lahko kažejo tudi kot težave s spominom. Kadar recimo spremembe nastopijo nenadoma, tako rekoč čez noč (in ni šlo za možgansko kap), je za to največkrat vzrok delirij (aktutni psihooorganski sindom), ki mine, ko minejo vzroki zanj. Med pogostejšimi je recimo uroinfekt. Še pogosteje pa v naše ambulante pridejo ljudje, ki imajo v bistvu depresijo. Depresija kot motnja razpoloženja je ozdravljiva, na psiholoških testih se tudi ne pokažejo druge težave značilne za demenco, na testih spomina pa ljudje mislijo, da se nič ne bodo spomnili, veliko se pritožujejo in pogosto odgovarjajo z »ne vem«, a si za razliko od res dementnih ljudi še vedno zmorejo zapomniti in se spomnimi tudi novih stvari. Težave pri njih izhajajo predvsem iz motenj pozornosti in koncentracije.
Pogosto vprašanje, zlasti otrok ljudi, ki že imajo demenco, je kaj naj sami naredijo, da na starost ne bodo sami dementni. Če vemo, da demenco povzroča pred sto različnih bolezni, motenj, infekcij in poškodb, potem lahko na to vprašanje tudi ogovorimo tako, da naj se izogibajo preko stotim različnim boleznim, infekcijam, poškodbam. Univerzalnega nasveta, razen živi čim bolj zdravo, ni. Če pa je vprašanje že bolj konkretno, recimo kaj lahko sami storimo, da ne zbolimo za Alzhemerjevo boleznijo, potem pa so tudi odgovori lahko malo bolj specifični. Ker se bomo mi osredotočili predvsem na žilne demence, si lahko odgovorimo, da je najboljša preventiva v bistvu točno vse, kar varuje žile in srce in kar že leta učimo in izvajamo na koronarni rehabilitaciji in kasneje v kornonarnih klubih in društvih. Vabljeni torej v vaše vadbene skupine. Upoštevanje navodil kardiologa za skrb za ustrezen krvni tlak, za primerno prehrano in primerno vadbo so zlati standardi. Vadbi, ki zmanjšuje tveganje žilnih demenc je posvečen poseben članek. Iz psihološkega vidika pa se je izkazalo, da je najboljša preventiva skrb za dobro kondicijo možganov. Če na možgane gledamo kot na mišico, ki jo lahko treniramo in bolj kot jo bomo trenirali, bolj bo zdrava, lahko priporočamo določene »vaje« za možgane. Dobro se izkaže, če prisilimo možgane k učenju kakšne nove spretnosti ali veščine. Recimo učenje glasbenega inštrumenta ali kakega tujega jezika. Tudi potovanja v tuje okolje prisilijo možgane, da se uči prilagajanja na novo okolje. Učenje novih gibalnih spretnosti, kot je ples, tudi ne bo škodovalo. Če imamo depresijo, jo je nujno potrebno zdraviti, ker tudi nezdravljena depresija predstavlja tveganje za kasnejšo demenco pa tudi možgansko kap.
Ko pa se enkrat že pojavijo težave z miselnimi funkcijami, pa si lahko pomagamo tudi z določenimi pripomočki. Predlagamo recimo uporabo opomnikov. Pri težavah z načrtovanjem recimo predlagamo, da svojci bolj podrobno napišejo navodila za večstopenjska opravila (namesto »zakuri peč« napišejo 1. očisti peč starega pepela 2. odnesi pepel iz hiše 3. nasekaj treske 4. podkuri s kocko in treskami 4. med tem ko čakaš, pripravi polena itd). V kasnejših fazah demence, ko se miselne sposobnosti še poslabšajo, pa predlagamo tudi, da imajo ljudje v domačem okolju na vidnem mestu vedno vidno uro in datum, da uporabljajo slušni aparat, če ga poterbujejo. Pa skrbijo predvsem, da dovolj jedo in pijejo, ker zelo dementni lahko tudi na to pozabijo. Specialist nevrolog, ki pacienta vodi, bo znal skrbnikom priporočati konkretne ukrepe glede na pacientove specifične težave.
Pri čemer pa je posebna skrb namenjena tudi skrbnikom. Izkaže se, da je skrb za dementne ljudi izredno psihično naporna in že kar po pravilu lahko govorimo, da pri demencah hkrati zdravimo celo družino. Če ste sami v vlogi skrbnika, je zato še toliko bolj pomembna skrb tudi zase, za lastno psihično in fizično zdravje, ki moram vključevati tudi prijetne in zabavne aktivnosti. In to ne »po tem« ko boste vse opravili do konca, ampak redno, vsakodnevno.
