Različni posamezniki se različno odzovejo na pridobljene (kronične) bolezni. Njihove reakcije so odvisne od mnogih dejavnikov, npr. mehanizmov spoprijemanja, osebnosti, socialne podpore, narave in posledic bolezni ter vpliva, ki ga ima bolezen na vsakodnevno funkcioniranje. Ob pojavu resne bolezni ali poškodbe se posameznikove vsakdanje aktivnosti in socialne vloge pomembno spremenijo. Kronična bolezen od bolnika in njegove družine zahteva prilagoditev vedenjskih, socialnih in čustvenih odzivov. Spremeniti morajo svoj pogled nase, na svoje življenje in načrte ali cilje, ki so si jih zastavili za prihodnost.
Tudi bolniki s srčnim popuščanjem se morajo spoprijeti z različnimi vidiki svoje bolezni, pri čemer je zlasti na začetku poleg vódene pomoči zdravnika izjemno dobrodošla tudi podpora psihologa. Srčno popuščanje je namreč bolezen, pri kateri je srce oslabljeno in ne zmore dovolj učinkovito črpati krvi. Posledica je slabša oskrba organizma s kisikom in hranilnimi snovmi, zaradi česar se pojavijo utrujenost in slaba telesna zmogljivost ter pogosto zastoj tekočine v telesu. V večini primerov gre za kronično obliko bolezni.
Zgodnje reakcije na kronično stanje
Sprejemanje vsake bolezni, še posebno kronične, je proces, ki ima svoje zakonitosti, podobne žalovanju. Prva reakcija ob postavitvi diagnoze resnega zdravstvenega stanja je šok (osuplost, otrplost). Šok lahko traja le kratek čas ali pa se nadaljuje še več tednov. Je naraven odziv na kritično stanje, ki se pojavi brez opozorila. Mnogi bolniki takrat dobesedno otrpnejo, lahko pa reagirajo s paničnim vedenjem.
Če je informacija o bolezni in posledicah za bolnika prehuda in je ne more sprejeti, se zateče v zanikanje. V tej fazi lahko bolnik trdi, da so se zdravniki zmotili, da ne znajo postaviti diagnoze. Zanikanje je obrambni mehanizem, ki ga bolnik v začetni fazi potrebuje, da se postopno lahko spoprime z boleznijo in njenimi posledicami.
Fazi zanikanja sledi jeza. Gre za izraz hude stiske, doživljanja krivičnosti življenja in dejstva, da je posameznik bolan. Jezi se, ker so njegove življenjske možnosti omejene, spremenjene in na to ni pripravljen. Bolnik je jezen sam nase ali krivce išče v okolici, zato lahko napada druge, pogosto tudi zdravstveno osebje. Pomoči v tej fazi še ni pripravljen sprejeti.
Sledi faza pogajanja z usodo, ko bolnik pri sebi lahko dela sklepe, na primer: če bom nehal kaditi, bom ozdravel. Na tej stopnji je zelo pomembno, da bolnika spodbujamo, ga podpiramo pri odločitvah, usmerjamo v zdrav način življenja, hkrati pa mu ne vzbujamo lažnega upanja.
Ko simptomi ostanejo nespremenjeni ali se celo poslabšajo, začne postopoma vdirati realnost in sledi faza depresivnosti, žalosti. Takrat začne bolnik ponovno doživljati in spoznavati bolezenske težave in negotovost prihodnosti. Žaluje za izgubljenim zdravjem, kar je normalen proces, saj izguba zdravja in vsega, kar je s tem povezano, pomeni eno največjih izgub v človekovem življenju. Izjemno pomembno je, da bolnika spodbujamo, da govori o svoji žalosti ter drugih občutjih, npr. krivdi, obupu ali sramovanju svoje bolezni. V procesu soočanja z realnostjo je pogosto na preizkušnji tudi bolnikovo samospoštovanje, saj se čuti manjvrednega v primerjavi s svojim prejšnjim življenjem in v primerjavi s svojimi prijatelji. Samospoštovanje krepimo s postavljanjem realnih ciljev, ki pa so s perspektive bolnika vsaj sprva prenizki. Obenem poudarjamo ohranjene sposobnosti, karakterne moči in spodbujamo možnost tistih aktivnosti, ki so dosegljive.
Raziskave kažejo, da se večina ljudi ne prilagodi v urejenem in predvidljivem zaporedju, pri večini vzorec fluktuira – nekatere stopnje so prisotne večkrat, pri drugih je hkrati več odzivov.
Zakaj je prilagajanje na bolezen tako zelo pomembno?
V procesu prilagajanja se bolnik sooča s kopico vprašanj, na katera išče odgovore. Kako bom živel z boleznijo? Se bom lahko ukvarjal s svojimi hobiji? Me bo bolezen v življenju ovirala?
Zelo pomembno je, da bolnik poskuša svojo bolezen sprejeti, razviti strategije življenja s pridobljeno boleznijo ter se okleniti dejavnosti, ki lahko dajejo vrednost njegovemu življenju. To vodi do želenih sprememb in boljše kakovosti življenja. Mnogo ljudi meni, da sprejemanje pomeni »vdati se v usodo«, kar pa ne drži. Sprejemanje je aktiven proces in pomeni, da skuša bolnik spremeniti tiste stvari, na katere lahko vpliva, hkrati pa sprejme tiste, ki jih ne more spremeniti in nadzirati. Človek, ki se z boleznijo aktivno sooči in jo sprejme, se o njej želi poučiti, jo bolje razume in v nadaljevanju lažje in boljše sodeluje pri zdravljenju. Pri srčnem popuščanju je bolnikovo sodelovanje še pomembnejše kot sicer, saj je od rednega jemanja zdravil in prilagojenega načina življenja odvisno, koliko je bolezen »pod nadzorom«. V procesu prilagajanja je pomembna in učinkovita strategija tudi postavljanje jasnih in konkretnih ciljev pri vadbi, ohranjanju socialnih stikov in dnevne rutine. Pomembno je, da ima bolnik stvari, ki se jih veseli, in priložnosti za dosego realnih ciljev, ki so zanj pomembni.
Kaj vpliva na uspešno prilagajanje na bolezen?
Na uspešno prilagajanje ter boljše psihofizično počutje vpliva več dejavnikov. Prvi dejavnik je ocena grožnje, ki jo ima bolezen za posameznika. Bolnik se bo težje spoprijemal z boleznijo, če jo bo ocenil kot bolj ogrožajočo, pozitivni pogled pa ublaži ali uravna občutja distresa. Bolje se s kroničnim stanjem spoprijemajo tudi posamezniki z bolj odporno osebnostno strukturo. Za osebnostno čvrstost so pomembni optimizem, fleksibilnost mišljenja, aktivne veščine obvladovanja, vzdrževanje socialne podporne mreže ter skrb za telesno blaginjo. Osebnostno čvrsti bolniki zmorejo videti tudi dobre strani, smisel in globlje pomene v težkih situacijah. Tako je njihova kvaliteta življenja ohranjena, ohranijo samospoštovanje in se ne počutijo povsem nemočni. Pomembno vlogo igrajo tudi prepričanja o vzrokih za bolezen. Kdor je prepričan, da je za bolezen v glavnem odgovoren sam, je bolj depresiven in se težje spoprijema s posledicami. Premlevanje in katastrofiziranje sta povezana s slabšim čustvenim prilagajanjem in povečanjem bolečine ter ostalih simptomov. Nezanemarljiva je tudi socialna podpora – osamljenost in slabi odnosi vplivajo na slabše prilagajanje na bolezen, medtem ko pomoč družine in prijateljev pripomore k boljšemu spoprijemanju.
Ponovno najti smisel
Soočenje s srčnim popuščanjem vsekakor teče postopno, in sicer preko spoznanja, da je nekaj narobe, do odločitve, da se to, kar naj bi bilo narobe, razišče, pa nato vse do faze, ko zdravnik posameznikove domneve potrdi ter bolnika seznani z dejstvi in njenimi posledicami. V času soočanja z boleznijo je posameznik v stanju porušenega ravnovesja. Za boljše psihično in fizično počutje je pomembno, da bolnik postopoma sprejme svojo bolezen in se poskusi kar najbolj vključevati v vsakdanje aktivnosti ter ponovno poišče dolgoročni smisel v svojem življenju. Ta namreč človeku prinaša notranje zadovoljstvo in manj čustvenega distresa. In ko je duša mirna, je tudi življenje s srčnim popuščanjem lažje.
Andreja Petrovčič, mag. psih., specializantka klin. psih.
