Dr. Tadeja Jakus, UP FVZ
Število bolnikov s srčnim popuščanjem v svetu narašča, približno eden od desetih 70-letnikov naj bi imel srčno popuščanje, obenem pa primanjkuje učinkovitih dietnih terapij, ki bi pokazale izboljšanje kliničnih rezultatov. Ena izmed pomembnih strategij je opravljanje prehranskega presejanja. V raziskavah so pokazali, da je 15–90 % bolnikov s srčnim popuščanjem podhranjenih, kar pa izrazito poveča tveganje za ponovno hospitalizacijo in umrljivost. Trenutna prehranska priporočila temeljijo na omejevanju vnosa natrija in tekočine, vendar pa se temu v zadnjih letih pridružujejo tudi druga pomembna mikro ter makro hranila.
Sol
Kuhinjska sol je dobro poznana začimba, ki jo lahko v živila dodajamo zaradi okusa, teksture, arome ali kot konzervans. Sestavljena je iz natrija ter klorida, predvsem omejitev natrija pa je ena izmed najpogostejših uporabljenih kliničnih prehranskih terapij za bolnike s srčnim popuščanjem.
Omejitev natrija izvira iz domneve, da se pri bolnikih s srčnim popuščanjem lahko pojavi aktivacija vazopresina in RAAS, kar vodi v zadrževanje natrija in tekočine. Uživanje preveč natrija naj bi tako prispevalo k zastajanju tekočine v nogah, želodcu, pljučih. Vendar pa po drugi strani nekatere študije kažejo, da lahko tudi dieta zelo majhno vsebnostjo natrija poveča aktivacijo RAAS, kar vodi do poslabšanja srčnega popuščanja.
Večina natrija, ki ga zaužijemo, je skritega v hrani in zavedati se je treba, da lahko tudi hrana, ki ni zelo slanega okusa, vsebuje veliko natrija. Večina strokovnih smernic predlaga za ambulantne bolnike omejitev soli v prehrani na 2–3 g/dan, zlasti pri bolnikih, ki prejemajo diuretike. Če se bolnik ne odziva uspešno na zdravljenje, se predlaga manjši vnos in sicer 1,5 g/dan. Če si predstavljamo, da po podatkih NIJZ naša prehrana vsebuje povprečno 11 g soli/dan, je verjetno jasno, da je pri pripravi jedi treba skrbno odmerjati sol in se izogibati predelanim živilom. Priporoča se, da vsebnost soli v obroku ni višja od 0,6 g. Za lažje uravnavanje vnosa soli se svetuje, da si bolnik že zjutraj odtehta sol, ki jo lahko potem poljubno porabi v obrokih preko dneva.
Smiselno je opozoriti tudi na to, da so bolniki s srčnim popuščanjem pogosto izpostavljeni povečanemu tveganju za podhranjenost. Diete z zelo majhnim vnosom soli (natrija) lahko nehote vplivajo tudi na manjši dnevni energijski in hranilni vnos, saj je neslana hrana za marsikoga manj okusna in zato ostane jed nedotaknjena, bolnik pa polzi v stanje podhranjenosti.
Vnos tekočine
Smernice za ambulantne bolnike s srčnim popuščanjem, ki imajo hiponatriemijo (serumski natrij < 130 mmol/l), ledvično disfunkcijo ali napredno obliko bolezni in se na terapije ne odzivajo priporočajo, da se vnos tekočine omeji na 1,5–2 l/dan. Večino tekočine naj bolnik zaužije ob obroku (75 %), medtem, ko je ostali del namenjen ob uživanju zdravil ali med obroki (25 %). Dobro se je zavedati, da vnos tekočine ni le s pijačo, ampak ta lahko izvira tudi iz hrane: juhe, lubenica, melona, mleko in mlečni / rastlinski napitki.
Različna združenja za srce in ožilje priporočajo, da bolnik s srčnim popuščanjem dnevno spremlja svojo telesno maso, zato priporočajo tehtanje v jutranjem času. Povečanje telesne mase v kratkem obdobju (> 2 kg v treh dneh) lahko kaže na zadrževanje vode in natrija v telesu, medtem ko znižanje telesne mase lahko pokaže, da omejitev natrija in vode v prehrani, skupaj z ostalo terapijo, deluje.
Omega-3-maščobne kisline
Raziskave so pokazale, da je prehrana, ki vsebuje več rib, povezan z zmanjšanim tveganjem za srčno popuščanje, vendar je učinek omega-3-MK pri bolnikih s srčnim popuščanjem manj poznan. Študije, ki so proučevale uživanje omega-3-MK pri bolnikih s srčnim popuščanjem, so pokazale predvsem ugoden učinek na vnetne dejavnike TNF-a, IL-1. Spodbuja se predvsem vnos omega-3-MK s hrano (vključujoč uživanje mastnih rib dvakrat tedensko), če pa jih je v prehrani manj, priporočajo uživanje omega-3-MK v obliki prehranskih dopolnil.
Beljakovine
Pri bolnikih s srčnim popuščanjem upad puste mišične mase ni tako redek pojav. Bolniki pogosto trpijo za sarkopenijo, izgubo mišične moči in mase, kaheksijo, kar poslabša zdravljenje. Vnos beljakovin postaja kritičen zlasti pri starejših. Raziskava, ki je bila opravljena v 11 državah po Evropi, je proučevala povezavo med vnosom beljakovin in preživetjem pri 2281 bolnikih s srčnim popuščanjem. Povprečen vnos beljakovin je znašal 53 g/dan (razpon: 40–70 g/dan), kar je za 75 % bolnikov pomenilo, da jih zaužijejo manj od priporočil za zdrave odrasle osebe (0,8 g/kg TM/dan). Ugotovili so, da je preživetje bistveno boljše pri bolnikih, ki so zaužili več beljakovin, zato je smiselno, da bolniki poskrbijo za ustrezen vnos beljakovin. Na njihovih jedilnikih naj bodo redno vključeni pusti viri mesa, ribe, jajca, stročnice, mleko in mlečni izdelki z manj maščob.
Mikrohranila
Motnje v absorpciji in serumski koncentraciji mikrohranil so sestavni del srčnega popuščanja. Raziskave so pokazale, da bolniki s srčnim popuščanjem zaužijejo premalo vitamina A, kalcija, magnezija, selena, joda, vitamina D.
Najbolj poznano in verjetno tudi najpogostejše je pomanjkanje železa. Kot najučinkovitejše se je izkazalo intravensko dodajanje železa.
Bolnikom pogosto primanjkuje tudi tiamina, kar je verjetno posledica uporabe diuretikov, zmanjšanega vnosa s prehrano, absorpcije in spremenjenega metabolizma. Pomemben vir tiamina so neoluščena žita, orehi, lešniki, sončnična semena, soja, stročnice, svinjina, ribe in jetra.
Čeprav se domneva, da je oksidativni stres vpleten v napredovanje srčnega popuščanja in bi potemtakem morala vitamin C in E prispevati k njegovemu zaviranju, študije ne kažejo sprememb ob njihovem uživanju. Celo nasprotno, pri večji skupini bolnikov z disfunkcijo levega prekata so ob uživanju vitamina E v obliki dopolnil odkrili povečano tveganje za razvoj srčnega popuščanja. Pozitivne učinke na zdravje kaže uživanje koencima Q10, saj so pokazali, da se pri bolnikih s srčnim popuščanjem koncentracija koencima Q-10 v miokardnih celicah zmanjša.
Pomembno je tudi uživanje vitamina D, predvsem v obliki prehranskih dopolnil, saj ga s hrano prejmemo premalo. Vitamin D ima vlogo pri homeostazi kalcija, ki je bistven element pri kontraktilnosti srca. Raziskave so pokazale, da imajo bolniki s pomanjkanjem vitamina D slabšo miokardno kontrakcijo.
Bolnikom s srčnim popuščanjem lahko tudi primanjkuje magnezija. Pri srčnem popuščanju se aktivira aldosteron, ki poveča izločanje magnezija z urinom, kar povzroči nizko koncentracijo serumskega magnezija. Med živila, bogata z magnezijem, sodijo: oreščki (mandlji, lešniki, orehi), stročnice, soja, koruza, pšenica, kakav.
Koristne prehranske fitokemikalije so spojine, ki so zadnje čase ena izmed inovativnih prehranskih strategij, ki pomagajo pri zmanjševanju kardiovaskularnih bolezni in kažejo tudi ugodne učinke pri bolnikih s srčnim popuščanjem. Veliko fitokemikalij najdemo v sadju, zelenjavi, oreščkih, začimbah, kavi, temni čokoladi, kakavu in vinu in jih je smiselno vključiti v dnevno prehrano.
Ker se veliko bolnikov za nadomeščanje mikrohranil odloči za prehranska dopolnila, je treba opozoriti, da ni smiselno, da bolnik sam odloča o njihovem uživanju. Prej je smiselno opraviti biokemijske meritve, ki bi pokazale morebitno pomankanje in nato na podlagi tega ustrezno ukrepati.
Način prehranjevanja
Čeprav je večina klasičnih prehranskih terapij usmerjena v omejevanje natrija in tekočine, je vse bolj poznano, da lahko tudi način prehranjevanja vpliva na preprečevanje in zdravljenje srčnega popuščanja. Mediteranska prehrana in prehrana DASH (Dietary Approaches to Stop Hypertension) sta najbolj poznana načina prehranjevanja, ki na srčno popuščanje delujeta preventivno. Pozitivno vplivata tudi na zdravljenje pri že obstoječi bolezni. Pri obeh načinih gre za prehrano, ki vključuje veliko zelenjave, sadja, polnozrnatih izdelkov, stročnic ter omejuje uživanje nasičenih maščob. Po nekaterih priporočilih naj se bolniki izogibajo hrani, ki napenja: fižol, zelje, cvetača, čebula.
Prehrana DASH poleg tega poudarja uživanje večje količine kalija in omejevanje natrija, medtem ko mediteranska prehrana vključuje veliko nenasičenih maščobnih kislin, ki jih najdemo v ribah, oljčnem olju, oreščkih.
Zaključek
Vsekakor je smiselno razmišljati tudi v smeri, da je srčno popuščanje povezano z dejavniki tveganja, kot so kronično vnetje, koronarne bolezni, hipertenzija, sladkorna bolezen tipa II, sarkopenija in debelost. Zaželeno bi bilo, da bi z ustreznimi prehranskimi ukrepi pri teh boleznih morda lahko prispevali k preprečevanju in zdravljenju obstoječega srčnega popuščanja. Poleg tega bi vsak bolnik s srčnim popuščanjem moral imeti opravljeno prehransko presejanje in individualizirano prehransko svetovanje. Rezultati raziskav namreč kažejo, da se učinki ustrezne prehranske intervencije kažejo še 24 mesecev po zaključku obravnave, smrtnost pa se bistveno zmanjša.
