Dr. Marko Novaković, dr.med.
S staranjem prebivalstva se soočamo s porastom števila bolnikov s srčnim popuščanjem. Sprememb trenda ne gre pričakovati. Večina teh bolnikov je starejših. Bolezen se lahko zdravi z zdravili. V zadnjem času imamo na voljo nekaj novih zdravil za zdravljenje srčnega popuščanja. Za učinkovito zmanjševanje umrljivosti, zbolevnosti in predvsem izboljšanje kakovosti življenja se je pri teh bolnikih poleg medikamentoznega zdravljenja kot zelo učinkovita izkazala tudi redna telesna vadba. Ne smemo pozabiti, da je srčno popuščanje bolezen, ki zajema cel spekter različnih entitet in je zato treba telesno vadbo ustrezno prilagoditi ne le posameznikovim preferencam, temveč tudi upoštevati bolnikove pridružene bolezni, kot so koronarna bolezen, sladkorna bolezen, arterijska hipertenzija, periferna arterijska bolezen in še nekatere druge. Samo tako bomo zagotovili ustrezno varnost same vadbe in jo hkrati optimizirali, da bo koristna tudi pri zmanjševanju bremena pridruženih bolezni.
Tudi pri bolnikih s srčnim popuščanjem (kot tudi pri vseh ostalih srčno-žilnih bolnikih) se odmerja telesno vadbo po principu FITT (kar v angleščini pomeni Frequency, Intensity, Time and Type). Načeloma svetujemo, da bolniki, če je le možno, najprej opravijo obremenitveno testiranje. Na podlagi rezultatov tega testiranja se sestavi program vadbe po principu FITT:
F (pogostost) – Priporočamo, da se vadba v začetku izvaja trikrat tedensko, kasneje štirikrat tedensko.
I(intenzivnost) – Intenzivnost naj bo zmerna – če se bolniki med vadbo lahko pogovarjajo, to šteje za zmerno intenzivnost. Za bolj natančno odmerjanje lahko uporabimo Borgovo lestvico, za še bolj natančno je treba analizirati rezultate navadnega ali spiroergometričnega obremenitvenega testiranja. Načeloma velja, da je območje zmerne intenzivnosti nekje okrog 70 % maksimalne dosežene srčne frekvence na obremenitvenem testiranju oziroma 70 % maksimalne porabe kisika. Če ni možno opraviti obremenitvenega testiranja, intenzivnost predpisujemo glede na srčno frekvenco in sicer tako, da kot ciljno srčno frekvenco vzamemo 20 utripov višjo frekvenco od bolnikove srčne frekvence v mirovanju, nato postopoma mejo zvišamo za dodatnih 10 utripov na minuto in nato prilagajamo intenzivnost Borgovi lestvici – cilj je intenzivnost, ki je na ravni 11–14 točk, kar ustreza 70 % maksimalne porabe kisika.
T (trajanje) – Posamezna vadba traja navadno od 30 do 60 minut.
T (vrsta) – Glede vrste priporočamo aerobno telesno vadbo, npr. hitra hoja ali kolesarjenje, skladno s preferencami posameznega bolnika. Poleg tega vključujemo tudi vadbo za moč glede na splošno telesno zmogljivost bolnika, ki naj bo približno dvakrat tedensko. Pričnemo z večjim številom ponavljanj vaj z lažjimi utežmi, kasneje težo uteži povečujemo in zmanjšujemo število ponavljanj. Pomembno je, da se izvaja vadba za moč za vse mišične skupine. Tako se izognemo in zmanjšujemo verjetnost, da pride do atrofije mišic, ki se lahko pojavlja pri starejših bolnikih s srčnim popuščanjem. Zelo koristne so tudi vaje za koordinacijo, še posebej pri starejših in krhkih bolnikih, ki težje izvajajo omenjene aerobne in anaerobne vaje. Naučiti se morajo pravilno izvajati vaje, ker le tako pozitivno vplivajo na učinkovitost izboljšanja telesne zmogljivosti.
Vadba za moč je, kot že rečeno, zelo pomembna in koristna pri bolnikih s srčnim popuščanjem, predvsem starejših. Vendar se lahko zaradi nepravilnega izvajanja nekontrolirano povišata krvni tlak in srčna frekvenca. Temu se izognemo tako, da bolnikom odsvetujemo zadrževanje diha med izvajanjem vadbe za moč in svetujemo že omenjeno večje število ponavljanj z lažjo utežjo.
Aerobna vadba je temeljna vrsta telesne vadbe za vse srčno-žilne bolnike. Pri njej so vsi organski sistemi, ki so vključeni v proces telesne vadbe (mišice, srčno-žilni sistem in dihala) sinhrono aktivirani. Zaradi sinhronega aktiviranja je odziv telesa na telesno vadbo bolj predvidljiv, kar povečuje varnost same izvedbe.
Osnovni vrsti aerobne telesne vadbe sta kontinuirana in intervalna vadba. Kontinuirana vadba je temeljna vrsta aerobne telesne vadbe, ki je bila zgodovinsko vpeta v raziskave na temo telesne vadbe v srčno-žilni medicini od samega začetka in je temelj vseh priporočil za telesno vadbo. Izvaja se s konstantno zmerno intenzivnostjo in se je izkazala kot varna in učinkovita pri širokem spektru bolnikov, vključno z bolniki s srčnim popuščanjem.
Po drugi strani je intervalna aerobna vadba v medicinsko stroko za srčno-žilne paciente vnesena iz raziskav z zdravimi posamezniki, kjer se je izkazalo, da so učinki na časovno enoto vadbe večji v primerjavi s kontinuirano. Pri intervalni vadbi bolniki vadijo z izmenjajočimi se intervali velike in majhne intenzivnosti. Kljub temu, da so določene raziskave pri bolnikih s srčnim popuščanjem pokazale, da je intervalna vadba učinkovitejša od kontinuirane, so druge raziskave odprle vprašanje, koliko so taki bolniki, zlasti starejši, sposobni izvajati intervale velike intenzivnosti. Jasnega odgovora na to vprašanje nimamo. Vemo pa, da pri tistih, ki težko zmorejo intervale velike intenzivnosti, lahko te intervale skrajšamo na le 10 do 30 sekund. Bolniki, ki takšno vadbo zmorejo, jo običajno tudi dobro sprejemajo.
Telesna vadba je pomembna pri srčno-žilnih bolnikih, vendar ni primerna ali je celo odsvetovana pri naslednjih skupinah bolnikov: pri bolnikih z akutno dekompenzacijo srčnega popuščanja (v zadnjih 3–5 dneh), zgodaj po miokardnem infarktu (2 dni), z neobvladljivimi motnjami srčnega ritma, z blokom AV višje stopnje, z akutnim miokarditisom in / ali perikarditisom, s simptomatično aortno stenozo, s hudo hipertrofično obstruktivno kardiomiopatijo, z intrakardialnimi strdki ter s pomembno koronarno boleznijo ali z bolečinami v prsnem košu ob malo intenzivni vadbi. Poleg naštetih srčno-žilnih stanj, ki predstavljajo kontraindikacijo za telesno vadbo, obstajajo tudi nekardialne kontraindikacije, kot so akutna okužba, nekontrolirana sladkorna bolezen ali disfunkcija ščitnice, poslabšanje kronične obstruktivne pljučne bolezni in, seveda, poškodbe in stanja, ob katerih bolniki ne morejo izvajati telesne vadbe.
Priporočila Evropskega združenja za kardiologijo, ki se nanašajo na srčno popuščanje in na preventivo srčno-žilnih bolezni, močno svetujejo telesno vadbo pri bolnikih s srčnim popuščanjem, saj imamo na voljo že veliko dokazov, da je koristna, učinkovita in varna. Ne glede na vse nasvete glede telesne vadbe v tem prispevku je najpomembnejše to, da telesna vadba postane sestavni del življenja bolnikov s srčnim popuščanjem. Vključitev v koronarne klube in društva je zelo dober način, da do tega dejansko pride tudi v praksi.
