Dr. Marko Novakovič, dr. med.
Telesna vadba dokazano izboljšuje številne kazalnike srčno-žilnega zdravja, kot so telesna zmogljivost, srčna in žilna funkcija ter kakovost življenja, tako pri zdravih posameznih, kot tudi pri različnih vrstah srčno-žilnih bolnikov. Številne študije in vse sodobne smernice s področja preventivne kardiologije jo zato priporočajo:
- za preprečevanje nastanka srčno-žilnih bolezni pri zdravih posameznikih,
- kot del okrevanja po srčno-žilnem dogodku (v stabilni fazi) in
- kot temeljni del vseživljenjske rehabilitacije pri bolnikih z znano srčno-žilno boleznijo.
Osnovna delitev telesne vadbe je aerobno-dinamična in anaerobna vadba – vadba za moč.
AEROBNA VADBA
Aerobno telesno vadbo poznamo kot dinamično zaradi premikanja telesa ali delov telesa z vzdrževanjem konstantnega tonusa mišic (izotonična vadba). Primeri aerobno-dinamične telesne vadbe so kolesarjenje, hitra hoja, tek, nordijska hoja in druge. Zaradi usklajenosti in sinhroniziranosti srčno-žilnega, dihalnega in mišično-skeletnega sistema je aerobna vadba najbolj priporočljiva vrsta telesne vadbe za srčno-žilne bolnike, predvsem zaradi predvidljivega odziva srca in ožilja nanjo.
Kontinuirana in intervalna aerobna vadba
Številne študije proučujejo različne vrste aerobne telesne vadbe za srčno-žilni sistem. Med njimi sta najbolj znani kontinuirana in intervalna. Kontinuirano vadbo definiramo kot aerobno vadbo z vzdrževanjem kontinuirane intenzivnosti na določeni ravni. Najbolj pogosto je pri srčno-žilnih bolnikih svetovana raven intenzivnosti 70–75 % glede na maksimalno doseženo stopnjo intenzivnosti na obremenitvenem testiranju ali glede na maksimalno srčno frekvenco. Smernice s področja preventivne kardiologije temeljijo na rezultatih študij, ki so večinoma proučevale kontinuirano aerobno vadbo, za katero se meni, da je varna in učinkovita za srčno-žilne bolnike.
Intervalna aerobna vadba je nekoliko novejša vrsta, ki se je v kardiološke vede “preselila” iz študij na zdravih posameznikih. Pri tej vadbi se izmenično izmenjujejo intervali večje in manjše intenzivnosti. V primerjavi s kontinuirano vadbo so nekatere študije na zdravih posameznikih pokazale, da je intervalna vadba bolj učinkovita in manj časovno potratna, vendar večina študij bistvenih razlik med omenjenima vrstama ni potrdila. Nekatere študije so sicer proučevale tudi intervale s pasivnim odmorom namesto manj intenzivnega intervala, ampak se takšna vadba ni izkazala za dovolj učinkovito v primerjavi z vadbo, ki vsebuje intervale večje in manjše intenzivnosti. Nizkointenzivna intervalna vadba se že rutinsko uporablja v centrih za ambulantno kardiološko rehabilitacijo za bolnike s koronarno boleznijo. Za bolnike s srčnim popuščanjem smo za zdaj še vedno zelo previdni pri uvajanju tistih vrst vadb, ki vsebujejo intenzivnejše intervale.
Hoja
Številni srčno-žilni bolniki, zlasti tisti po miokardnem infarktu ali s postavljeno žilno opornico ali obvodom (bypasom), imajo zelo pogosto pridružene še druge aterosklerotične bolezni, med katere sodi periferna arterijska bolezen. To je bolezen, ki nastane zaradi nabiranja aterosklerotičnih leh (oblog) v žilah spodnjih okončin, kar se na začetku kaže z bolečinami med hojo, predvsem v mečih. Idealna vrsta vadbe za tovrstne bolnike je, mogoče se sliši ironično, hoja. Vsa strokovna združenja, ki proučujejo periferno arterijsko bolezen, poudarjajo, da je “terapija s hojo” prvi izbor za zdravljenjete bolezni v začetni fazi. Svetuje se vsakdanja hoja, ki naj traja 1 uro. Ob pojavu bolečine naj se bolnik ustavi, počaka, da bolečina izzveni, in nato s hojo nadaljuje. Fiziološka podlaga, zakaj bolnikom, ki čutijo bolečine v mečih med hojo, svetujemo prav hojo, temelji v tvorbi naravnih obvodov med aktivacijo prizadetih mišic ter izboljšanju njihove žilne funkcije. Zato vsakdanjo hojo svetujemo tudi tistim, ki (še) nimajo periferne arterijske bolezni, da bi jo preprečili.
VADBA ZA MOČ
Anaerobna, statična oziroma vadba za moč, katere klasičen primer predstavljajo dvigovanje uteži in podobne vaje, se že vrsto let uporablja in raziskuje predvsem v študijah na zdravih posameznikih. Zaradi neusklajenosti srčno-žilnega in kostno-mišičnega sistema je odziv srca in ožilja nepredvidljiv in lahko pride do naglega skoka krvnega tlaka in srčne frekvence. To je najpomembnejši vzrok, da pri srčno-žilnih bolnikih, predvsem v začetnih fazah srčno-žilne rehabilitacije,vztrajamo pri aerobni vadbi, vadbo za moč pa dodajamo previdno. Najprej ponavljamo vaje z določeno maso, nato maso previdno povečujemo, in ta naj bo enakomerno razdeljena na zgornje in spodnje okončine. Če se pravilno izberejo bolniki, pri katerih je verjetnost za ponovitev srčno-žilnega dogodka majhna, je dodatek vadbe za moč aerobni telesni vadbi zelo koristen in učinkovit. Izboljšuje ne le mišično moč, temveč tudi aerobno telesno zmogljivost, splošno počutje in kakovost življenja. Ponovno je treba poudariti načelo, s katerim se zaključujejo številna strokovna priporočila – da je vadba za moč pri srčno-žilnih bolnikih lahko le dodatek, nikakor pa ne zamenjava za aerobno telesno vadbo.
VAJE ZA KOORDINACIJO IN RAVNOTEŽJE
Pravilno izvajanje vseh priporočenih vrst telesne vadbe pri srčno-žilnih bolnikih je pomembna, toda včasih zelo kompleksna naloga. Zlasti za bolnike, ki v preteklosti niso bili vajeni redne telesne vadbe, sedaj pa se jim svetujejo številni “neznani” gibi. Vzroki za te težave pogosto ležijo v koordinaciji mišičnih skupin oziroma njihovi odsotnosti. Takšni gibi postajajo avtomatski šele po določenem številu ponavljanj.
Vaje za koordinacijo in ravnotežje zajemajo večinoma zelo nizkointenzivne vrste vadbe za moč, ki imajo torej dvojno vlogo – poleg izboljšanja mišične moči boljšajo koordinacijo mišičnih skupin pri izvedbi določenih vrst vadbe in njihovo izvajanje.
Vaje za koordinacijo in ravnotežje so se izkazale kot zelo pomembne pri starejših posameznikih, vključujoč tudi starejše srčno-žilne bolnike. Zaradi starostnih sprememb, ki zajemajo receptorje, centralni živčni sistem in kostno-mišični sistem, je pri starejših tveganje za padce značilno večje v primerjavi z mlajšimi. Ponovno “učenje” koordinacije pri starejših bolnikih boljša statično in dinamično ravnotežje ter nadzor nad izvajanjem gibov.
Telesna vadba ostaja temeljni del vseživljenjske rehabilitacije po srčno-žilnih dogodkih. Pravilna izbira in izvajanje vadbe sta zelo pomembna tako zaradi varnosti kot tudi zaradi učinkovitosti. Pomembno je izbrati vrsto vadbe, ki je za posameznika primerna in zaželena, da zagotovimo izvajanje na daljši rok in s tem dolgotrajnejše učinke. Pri izboru vadbe naj bodo vključeni zdravstveni strokovnjaki in seveda tudi posameznik.
