Dr. Nina Vene, dr. med.
Depresija, anksioznost, osamljenost in različne oblike psihosocialnega stresa povečajo verjetnost razvoja koronarne bolezni. Na pospešen razvoj ateroskleroze in koronarne bolezni lahko posredno vplivajo tudi nekatere osebnostne značilnosti bolnikov, kot so nestrpnost, jezavost, ambicioznost, zaradi katerih so ob neizpolnjenih pričakovanjih in pogostejših ter dalj trajajočih sporih z okolico v kroničnem stresu. Koronarna bolezen se pogosteje pojavlja tudi pri osebah, ki se v stresnih okoliščinah intenzivneje čustveno odzivajo. Psihični stres močno vpliva na delovanje kardiovaskularnega sistema preko spremenjenega delovanja avtonomnega živčevja, hormonskega in imunskega sistema. Delovanje srca je pospešeno, krvni tlak je visok in pretirano niha, poškoduje se endotelij žil. Trombociti se lažje in hitreje aktivirajo, pospešeno je strjevanje krvi kar zveča verjetnost nastanka tromba ob aterosklerotičnih lehah. Zelo pomembno je tudi posredno delovanje neugodnih vedenjskih vzorcev, saj so bolniki v kroničnem stresu praviloma manj telesno aktivni, pogosteje posegajo po hrani, alkoholu in cigaretah, težje navezujejo medsebojne stike in slabše sodelujejo pri zdravljenju.
Na tesno prepletanje koronarne bolezni in psihičnih motenj kaže tudi obratna povezava, saj koronarna bolezen in njeni zapleti tudi povečajo tveganje za nastanek depresije in anksioznih motenj. Videti je, da jima je skupno blago kronično sistemsko vnetje z aktivacijo vnetnih celic in citokinov, ki je značilno tako za razvoj ateroskleroze kot za duševne motnje. Blago sistemsko vnetje, ki neugodno vpliva na potek koronarne bolezni, je pomembno tudi pri napredovanju psihičnih motenj, saj je znano, da je intenzivnost vnetja, ki jo izmerimo s posebnimi kazalci, sorazmerna s stopnjo depresije.
Najpogostejše so psihične težave v zgodnjem obdobju po prebolelem infarktu, saj je tedaj večina bolnikov tesnobnih, kar pogosto spremljajo vegetativni simptomi, kot so palpitacije, potenje, težje dihanje in tiščanje v prsnem košu, zaradi česar so bolniki še bolj prestrašeni. V tem času zelo pomaga pogovor s pojasnili o značilnostih in poteku bolezni ter možnostih zdravljenja. Bolniki so bolj motivirani, če vedo, da lahko svoje zdravje izboljšajo z zdravim načinom življenja in sodelovanjem pri zdravljenju. Pomembno je, da pridobijo zaupanje vase in se naučijo čim bolje ločiti težave, povezane s strahom in tesnobo, od težav, povezanih s koronarno boleznijo. Vedeti morajo da so prehodne psihične težave razumljive in pričakovane in lahko traja več tednov ali celo mesecev, da se bodo prilagodili novim okoliščinam. Po odhodu iz bolnišnice so bolniki pogosto zaskrbljeni in prestrašeni, bojijo se biti sami, skrbi jih, kaj bo, če se bolezen ponovi, ali bodo pravočasno prišli do zdravniške pomoči. Lahko pa so tudi jezni, iščejo krivdo za nastanek bolezni v okolici in zamerijo drugim, da so zdravi. Bolniki lahko postanejo do okolice pretirano zahtevni, so čustveno labilni in razdražljivi. Veliko razmišljajo o svoji bolezni, opazujejo svoje telo in se prestrašijo že najmanjšega, povsem normalnega ali nenevarnega telesnega simptoma. Zato v tem obdobju pomembno vlogo odigrajo svojci. Ti se lahko odzovejo na različne načine: lahko so pretirano zaskrbljeni in preveč zaščitniški ali pa so do bolnika preveč zahtevni in ga kritizirajo. Obe skrajnosti kvarno vplivata na bolnikovo spoprijemanje z boleznijo.
Večina bolnikov se v nekaj tednih po miokardnem infarktu prilagodi na nove okoliščine in psihične težave izginejo. Kar petina vseh koronarnih bolnikov je šest tednov po infarktu še vedno anksioznih in depresivnih. Anksioznost se najpogosteje kaže s pestrimi telesnimi simptomi, kot so: palpitacije, bolečine v prsih, znojenje, omotica, težko dihanje, pa tudi z razdražljivostjo, nemirom in nespečnostjo. Za depresijo je značilno več kot dva tedna trajajoče, skoraj ves čas prisotno depresivno razpoloženje, zmanjšanje zanimanja in zadovoljstva pri skoraj vseh dejavnostih, značilni so občutki manjvrednosti in krivde, neodločnost in telesni simptomi, kot so: utrujenost, nespečnost, mišične bolečine, zaprtje, bolečine v trebuhu, splošno slabo počutje. Diagnoza je pogosto spregledana, saj bolniki redko spontano opisujejo simptome. Znaki depresije lahko sovpadajo z okrevanjem in so tako zabrisani. Včasih nanje opozorijo svojci. Neredko je v ospredju predvsem telesna simptomatika, medtem ko čustvenih simptomov bolniki ne zaznavajo ali jih skrivajo, saj jih imajo za znak šibkosti. Če depresije ne zdravimo, je velika verjetnost, da bo imela kronični potek. Čim prej začnemo zdravljenje, tem večja je verjetnost ozdravitve. Zdravljenje je dolgotrajno, navadno traja več let. Zelo pomembno je, da bolnik ne preneha z zdravljenjem tedaj, ko se težave zmanjšajo, saj opuščanje zdravljenja lahko poruši krhko ravnovesje in se težave ponovijo, lahko tudi v težji obliki.
Poleg zdravil lahko bolniku pomagajo tudi različne psihoterapevtske metode, ki zahtevajo več časa in aktivno sodelovanje bolnika. Bolniku ponudimo informacije o bolezni, o nastanku, poteku, posledicah in možnostih zdravljenja, ob katerih bolnik sam odkriva načine, kako se najbolje soočiti s svojo boleznijo. Izogibamo se kritiziranju in ocenjevanju, pomembno je spodbujanje. Pomembno je, da si bolnik postavlja realne cilje, si ne nalaga prevelike odgovornosti in od sebe ne pričakuje preveč. Vedenjskih vzorcev ni mogoče spremeniti na hitro. Bolnik se lažje nauči novega vedenja, na primer jemanja zdravil, izvajanja sprostitvenih tehnik, telesne aktivnosti, kot pa opusti razvade, posebno če so mu te v pomoč pri lajšanju neugodja in tesnobe. Najtežje je opustiti vedenje, ki je povezano s telesno odvisnostjo, na primer kajenje ali pitje alkohola.
Pomembno vlogo ob bolnikih, ki so anksiozni ali depresivni, imajo svojci. Ti morajo sprejeti, da gre za bolezen in je ne zanikati in si jo razlagati kot prehodne psihične težave. Ko bolnik govori o svojem počutju, naj mu prisluhnejo in mu verjamejo. Zelo pomembno je, da ima bolnik sogovornika, s katerim se o svojih težavah lahko pogovarja.
Če je to mogoče, je zaželeno, da se bolnik vključi v klub bolnikov s koronarno boleznijo. Tu se lahko pogovori o svojih težavah z drugimi bolniki in strokovnim osebjem. Telesna vadba pod strokovnim vodstvom krepi samozavest. Pomembna je redna vadba, vsaj trikrat tedensko. Potrebno je vsaj pol ure gibanja, da telo začne izločati snovi, ki delujejo sproščajoče in osrečujoče. Strokovnjaki priporočajo predvsem aerobne vaje, kot so hoja, aerobika na prostem, tek, plavanje, kolesarjenje, v zadnjih letih je pomembno mesto zavzela tudi nordijska hoja. Izbrana telesna aktivnost naj bo prijetna, vsakdo naj si izbere način in šport, ki mu ustreza Pomembni sta tako telesna vadba kot sprostitev. Ključ za bolnikovo počutje je tudi druženje.
Epidemija COVID-19 je v kratkem času naše življenje temeljito spremenila. Možnosti za neposredno druženje je manj in dolgotrajna osamitev, ločitev od širše družine lahko dodatno kvarno vpliva na naše duševno zdravje. Še posebej so ogroženi tisti, ki so bolj občutljivi in ranljivi. Simptomi anksioznosti in depresije se lahko okrepijo tudi pri bolnikih z relativno stabilnim stanjem. Nemoč ob nevidnem virusu, ki ogroža naše zdravje, in omejitve se odražajo v vsesplošnem občutku negotovosti, izgube in osamitve, ki lahko sprožijo občutja neobvladljive zaskrbljenosti in brezizhodnosti. Pojavljajo se lahko napadi panike, tesnoba, nagnjenost k idejam o zarotah, razmišljanje o katastrofi in neizogibni smrti. Pri bolj občutljivih osebah se pojavljajo nihanje razpoloženja, težave s spanjem, negotovost, strah, lahko pa tudi jeza. Ko smo zaskrbljeni, čutimo potrebo po varnosti in predvidljivosti, zato je pomembno, da kljub oviram ohranjamo medsebojne stike. Za mnoge starejše bolnike, ki nimajo dostopa do računalnika ali pametnega telefona, ima pogovor po klasičnem telefonu še vedno velik pomen. Neprekinjeno poslušanje novic je lahko izčrpavajoče in poveča našo zaskrbljenost, zato je smiselno, da ga omejimo na eno uro ali manj dnevno. Pomembno je, da ostanemo informirani. Zelo pomembna je dnevna rutina, ki naj vključuje gibanje, saj je to pomembno za obvladovanje stresa in pri uravnavanju našega razpoloženja.
1 komentar