Dr. Nina Vene, dr. med.
Pri bolnikih s koronarno boleznijo so psihične težave pogoste. V prvih dneh po miokardnem infarktu ima težave polovica bolnikov, dolgotrajne težave, predvsem depresivne in anksiozne motnje pa ima četrtina bolnikov s koronarno boleznijo. Pojavljajo se tako pri bolnikih z angino pektoris in prebolelim infarktom, pri srčnem popuščanju in po operacijah na srcu. Psihične motnje povzročajo bolnikom trpljenje, ovirajo njihovo zdravljenje in funkcioniranje ter večajo tveganje za ponovni infarkt, pojav zapletov po operativnih posegih na srcu in smrt.
Psihične motnje se pri bolnikih s koronarno boleznijo pojavljajo precej pogosteje kot med prebivalstvom na splošno (od dva do trikrat) in obratno, med duševnimi bolniki je več takih, ki imajo tudi koronarno bolezen. Vzročnost sopojavnosti psihičnih motenj in koronarne bolezni še ni povsem pojasnjena. Možni so številni mehanizmi: prisotnost več klasičnih dejavnikov tveganja, nedosledno sodelovanje pri zdravljenju, čezmerna aktivacija krvnih ploščic in strjevanja krvi, moteno delovanje žilne stene, čezmerna aktivacija avtonomnega živčevja in prisotnost kroničnega vnetja v žilni steni. Blago kronično vnetje z aktivacijo vnetnih celic in citokinov je značilno tako za razvoj ateroskleroze kot za duševne motnje, znano je namreč, da je vsebnost kazalcev vnetja v premem sorazmerju s stopnjo depresije.
Ker so psihične motnje pogost in pomemben rizični dejavnik za nastanek koronarne bolezni, bi bilo smiselno, da bi bile deležne enake pozornosti kot drugi rizični dejavniki, kot na primer sladkorna bolezen ali arterijska hipertenzija. Še vedno je preveč predsodkov o psihičnih motnjah in psihotropnih zdravilih, bolniki se bojijo stigmatizacije in skrivajo svoje težave.
V prvih dneh po prebolelem infarktu je večina bolnikov tesnobnih, kar pogosto spremljajo vegetativni simptomi, kot so palpitacije, potenje, težje dihanje in tiščanje v prsnem košu, zaradi česar so bolniki še bolj prestrašeni. V tem času zelo pomaga pogovor s pojasnili o značilnostih in poteku bolezni ter možnostih zdravljenja. Tako se bolniki lahko naučijo ločiti težave, povezane s strahom in tesnobo, od težav, povezanih s koronarno boleznijo. Pomembno je, da vedo, da je navadno potrebnih več tednov za prilagajanje na nove okoliščine in so prehodne psihične težave v tem obdobju pričakovane. Pomembno vlogo odigrajo v tem obdobju svojci. Ti se lahko odzovejo na različne načine: lahko so pretirano zaskrbljeni in preveč zaščitniški ali pa so do bolnika preveč zahtevni in ga kritizirajo. Obe skrajnosti kvarno vplivata na bolnikovo spoprijemanje z boleznijo.
Posebno pomembna je vloga svojcev in okolice po odpustu iz bolnišnice, saj je tedaj mnogo bolnikov negotovih. Pretirano so usmerjeni v svoje telo in so zadržani pri telesnih aktivnostih.
Pomembno je, da telesne obremenitve stopnjujejo postopoma, po priporočilih zdravnika. Sprva bolnike lahko spremljajo svojci ali prijatelji, kasneje pa pridobijo zaupanje v svoje sposobnosti in zmorejo sami.
Kadar pri bolniku psihične težave vztrajajo še več tednov po prebolelem infarktu ali operaciji, je navadno potrebno zdravljenje. Težave so pogosto nespecifične in jih težko razpoznamo. Tudi zdravniki jih pogosto spregledajo. Bolniki so nezadovoljni, pasivni, ne sodelujejo pri zdravljenju, podaljšujejo bolniško odsotnost in pogosto iščejo zdravniško pomoč. So razdražljivi, imajo težave z nespečnostjo ali pretirano spečnostjo ter pretiranim ali premajhnim apetitom. So pretirano utrujeni, imajo občutke odvečnosti, nevrednosti, obupa in nemoči. Kljub temu,da si tega želijo, se ne morejo prisiliti, da bi se bolje počutili. Mnogi bolniki ne poiščejo pomoči, saj menijo, da je bolezen znak šibkosti in ranljivosti. Posebno težko se z njo sprijaznijo moški. Ti pogosto iščejo uteho v alkoholu.
Kadar težave vztrajajo več tednov, ne gre za prehodne motnje, ki bodo same po sebi minile. Gre za bolezen in potrebno je zdravljenje. Čim prej začnemo zdravljenje, tem večja je verjetnost ozdravitve. Zdravljenje je dolgotrajno, navadno traja več let. Zelo pomembno je, da bolnik ne preneha z zdravljenjem tedaj, ko se zmanjšajo težave, saj opuščanje zdravljenja lahko poruši krhko ravnovesje in se težave ponovijo, lahko tudi v težji obliki kot pred tem.
Poleg zdravil lahko bolniku pomagajo tudi različne psihoterapevtske metode, ki zahtevajo več časa in aktivno sodelovanje bolnika. Bolniku ponudimo informacije o bolezni, o nastanku, poteku, posledicah in možnostih zdravljenja, ob katerih bolnik sam odkriva načine, kako se najbolje soočiti s svojo boleznijo. Izogibamo se kritiziranju in ocenjevanju, pomembno je spodbujanje. Pomembno je, da si bolnik postavlja realne cilje, si ne nalaga prevelike odgovornosti in od sebe ne pričakuje preveč. Spodbujamo ga, da se udeležuje dejavnosti, ki ga veselijo, skrbi za kondicijo in dobro telesno počutje.
Pomembno vlogo imajo svojci bolnikov. Ti morajo razumeti, da gre za bolezen in ne la za prehodne psihične težave. Pomembno je, da bolniku prisluhnejo, so strpni in mu verjamejo, da se počuti tako slabo, kot pripoveduje, ter ga na primeren način spodbujajo. Za bolnika je zelo pomembno, da o svojih težavah govori.
Če je to mogoče, je zaželeno, da se bolnik vključi v klub bolnikov s koronarno boleznijo. Tu se lahko sproti pogovori o svojih težavah. Telesna vadba pod strokovnim vodstvom krepi samozavest. Pomembna je redna vadba, saj je potrebno vsaj pol ure gibanja, da telo začne izločati snovi, ki delujejo sproščajoče in osrečujoče. Strokovnjaki priporočajo predvsem aerobne vaje, kot so hoja, aerobika na prostem, tek, plavanje, kolesarjenje, v zadnjih letih je pomembno mesto zavzela tudi nordijska hoja.