Lilijana Žerdoner, mag. zdr. nege
Življenje je božji dar, zdravje pa je naše bogastvo in dokler smo zdravi, se sploh ne zavedamo, kakšno bogastvo nosimo v sebi. Stremimo za cilji, ki so pogosto nedosegljivi. Pomembni so nam dobra služba, dobra družba, kariera, materialne dobrine, potovanja … Ob tem se nam dogaja, da pozabljamo na dobre medsebojne odnose v službi, v družbi in večkrat pozabimo tudi na svojo družino.
»Kaj pa zdravje, kaj pa naše srce«, na to se sploh ne spomnimo, »saj smo zdravi«, če naše srce dela brezhibno in dokler ne zbolimo.
Naše srce je kot motor in vsak motor je treba negovati, zanj skrbeti in ga ceniti. Ko je z njim kaj narobe, je treba stopiti do strokovnjaka – zdravnika. Kako nas bo zdravnik zdravil, je odvisno od poškodbe »motorja«, srca. Ali bo dovolj zdravilo, ali bo treba v bolnišnico na nadaljnje preiskave, na zdravljenje ali bo celo treba to srce operirati in kakšen del zamenjati.
Lahko se je zgodilo nenadno in smo se nehote znašli v bolnišnici, kjer so nam povedali, da smo imeli veliko srečo, da smo preživeli, kajti naše srce je nenadoma obstalo in le splet okoliščin in spretnost strokovnjakov sta nas vrnila v življenje.
To je težavna in nujna pot v življenju nekaterih posameznikov, ki jo hočeš nočeš morajo prehoditi. Pogosto se posameznik sprašuje, zakaj se to dogaja prav njemu, kaj je storil narobe. Strah ga je, da v prihodnje ne bo imel te sreče. Skrbi ga, kako bo živel naprej, opravljal svoje delo, skrbel zase in za svojo družino. Najraje bi dogodke izbrisal, kot da se ni nič zgodilo.
Vendar bo moral bolezen sprejeti in šele ko jo bo sprejel, se začne pot okrevanja in spoznanja, da bo treba marsikaj spremeniti v načinu dosedanjega življenja.
To pa je popolnoma druga zgodba. Ali smo pripravljeni upoštevati priporočila in navodila, ki smo jih dobili med zdravljenjem? Ali smo si vse zapomnili, ali bomo zmogli? Kaj bodo rekli domači, sodelavci, prijatelji, sosedje …? Ali bomo zmogli sami? K sreči v teh težkih časih nismo sami. Poleg nas so v prvi vrsti tisti, ki nas imajo radi, to so naši domači, in šele takrat se zavemo, koliko nam pomenijo in kako jih potrebujemo.
Lahko si poiščemo tudi družbo tistih, ki se soočajo s podobnimi težavami kot mi in so nam lahko v podporo ob premagovanju takšnih težav. To so društva, ki zelo dobro delujejo v Sloveniji, le poiskati jih moramo in se jim pridružiti. Da naštejem nekatere: Društvo koronarnih bolnikov, Društvo na srcu operiranih bolnikov, Društvo za zdravje srca in ožilja, Društvo srce na dlani …
Ni pomembno, katero, pomembno je, da nam je blizu, da so tam ljudje, ki nas bodo razumeli, s katerimi se bomo lahko pogovorili o svojih težavah, občutkih in z njimi izmenjali svoje in njihove izkušnje.
Ena izmed članic Šaleškega koronarnega kluba (ŠKK) je v Bilten zapisala: »Vesela sem, da so me povabili v Koronarni klub, naše tedensko druženje že dolgo ni več samo telovadba, postali smo družina, vedno znova se veselim našega srečanja. In pomislite, že več kot dve leti telovadim.«
In zaključek mojega razmišljanja bi bil, da je srčno-žilni bolnik kroničen bolnik. Da je pomembna vseživljenjska rehabilitacija, ki vključuje redno telesno vadbo, zdrav način življenja in pozitivno mišljenje. V koronarnih klubih po Sloveniji boste našli prav to.
