prim. Cirila Slemenik Pušnik, dr. med.
Kardiologi se pri vsakdanjem delu srečujemo z boleznimi srca in ožilja, ki so najpogostejši vzrok zbolevnosti in umrljivosti tako po svetu kot tudi v Sloveniji. Čeprav narašča število starejše populacije, nas še vedno presenetijo mladi, predvsem moški, ki utrpijo miokardni infarkt ali najhujšo obliko koronarne bolezni – nenadno srčno smrt. Delež mlajših od 60 let je kar 20-odstoten. Lahko smo zadovoljni, da se je smrtnost ob infarktu znižala pod 6 %, še vedno pa je delež uspešnih oživljanj v Sloveniji okrog 12-odstoten, kar je bistveno manj kot v razvitih deželah, kjer je skoraj 50-odstotno preživetje.
Delo kardiologa se je v zadnjih 30 letih bistveno spremenilo, saj je obravnava že samo bolnikov z miokardnim infarktom bistveno drugačna. Ljudje nekdaj niso veliko slišali o boleznih srca in ožilja in so prihajali s težkimi, obsežnimi infarkti v bolnišnico po dnevu ali dveh s sliko hudega srčnega popuščanja. Delež bolnikov, ki smo jim lahko nudili trombolizo – topljenje strdka, če so prišli še v pravem časovnem obdobju, je bil majhen. Po infarktu je sledilo skoraj teden dni trajajoče strogo mirovanje, ko so bili bolniki v celoti odvisni od nege sester (kaj hujšega, če kdo ni mogel opraviti potrebe v postelji!) in je trajalo zdravljenje v bolnišnici 2 – 3 tedne. Vsi so bili po infarktu deležni rehabilitacije v zdravilišču, skoraj vsi so pridobili status invalida, na delo so se vračali v majhnem številu. V času zdravljenja smo kardiologi lahko navezali stik z bolnikom, ga po zaključeni rehabilitaciji spremljali v kardioloških ambulantah. Tudi mi smo se prepričali, da je to res kronični bolnik, ki rabi naše zdravljenje in nasvete ter mu skušali pomagati preprečevati ponovne koronarne dogodke.
Zdaj je delo kardiologa usmerjeno v diagnostične in intervencijske postopke in le malo časa nam ostane za delo z bolniki na oddelku. Ob akutnem koronarnem dogodku je veliko bolnikov s prsno bolečino usmerjenih naravnost v centre za invazivno srčno diagnostiko (MB, CE, LJ) ali v 24 urah iz bolnišnice. Po enem dnevu se vrnejo v našo bolnišnico in po 2-3 dneh že domov. V tem kratkem obdobju je malo časa za dobro pojasnitev razlogov za nastanek infarkta, kaj bo sedaj v življenju treba spremeniti, česa se izogibati, kako pomembno je redno jemanje zdravil, kako ravnati ob ponovnih težavah. Večini bolnikov ob infarktu opravijo ultrazvok srca, vsaj 24 ur po razrešitvi zožitve koronarne arterije jim s telemetrijo ocenijo pomembnost motenj srčnega ritma, vsi imajo fizioterapijo, s hojo po stopnicah do drugega nadstropja. Številnim bolnikom ni možno opraviti obremenitvenega testiranja na kolesu in mu podati navodila za redno telesno vadbo, ki je tako pomembna za te bolnike. Obremenitveno testiranje pri starejših bolnikih težko opravimo zaradi težav s hrbtenico, kolki, koleni, kar nekaj starejših bolnikov ne zna voziti kolesa, nekateri imajo bolečine na vbodnem mestu z večjo podplutbo. Žal malo bolnikov po obsežnem infarktu z zapleti dobi zdraviliško rehabilitacijo. Ker v naši bolnišnici ne ležijo po infarktu le na kardiološkem oddelku, ob odpustu ne dobijo vseh navodil glede kontrol v kardioloških ambulantah in edukacija ni enotna. Večina bolnikov prejme mape, ki jih pripravi koronarni klub Mežiške doline in vsebujejo glasila našega društva, navodila glede včlanitve s številkami kontaktnih oseb, zloženke s priporočili za odpravo rizičnih dejavnikov za aterosklerozo, nekateri bolniki (presoja kardiologa) tudi knjigo g. Ivana Žagarja, kaj je doživljal ob srčnem infarktu in kako živeti naprej s to boleznijo …
Nimamo enotnih navodil ob odpustu, kdaj na kontrolni pregled po srčnem infarktu. Pri mlajših bolnikih je termin kontrol prilagojen tudi zaradi ocene delovne zmožnosti.
Bolnike ob odpustu iz bolnišnice in ob kontrolah v kardiološki ambulanti spodbujamo, da se vključijo v koronarni klub.
Bolnikovo zdravstveno stanje ob vstopu v koronarni klub poznam, enkrat letno obiščem vse vadbene skupine, kjer se skupinsko ali individualno pogovorimo o njihovih težavah in jih v sodelovanju z izbranim zdravnikom napotim tudi na dodatno diagnostiko. Ob posredovanju vaditeljev se dogovorimo o prednostni obravnavi v kardiološki ambulanti. Pisnih navodil za priporočeno vadbo vaditeljem ne predpišem. V koronarnem klubu poteka telesna vadba z vaditelji, ki so usposobljeni za izvajanje vadbe pri srčnih bolnikih. Vaditelji so zdravstveni tehniki, fizioterapevti in diplomirane medicinske sestre. Z delom vaditeljev sem kot strokovna mentorica zadovoljna, saj so sposobni poleg vadbe prepoznati stanja, ki so za bolnika lahko ogrožajoča, znajo izvajati TPO in uporabiti AED. Naš koronarni klub je v slovenskem merilu prepoznan kot vodilni v postavitvi mreže AED (avtomatski zunanji defibrilator) na Koroškem in vzgled številnim po Sloveniji, da nam sledijo. Trenutno imamo na Koroškem že 94 AED, predvsem smo ponosni na številna izobraževanja o TPO in uporabi AED. V letu 2011 smo začeli uvajati učenje postopkov oživljanja v šolah pri osmošolcih, devetošolcih in dijakih srednjih šol. Ob dnevu srca smo 26. 9. 2013 v Črni na Koroškem ustanovili INICIATIVO ZA AED, ki v različnih krajih po Sloveniji sodeluje pri širjenju mreže javno dostopnih AED in usposabljanju prebivalstva za nudenje prve pomoči z uporabo AED. V verigi preživetja so 4 členi in prvi 3 so v rokah laikov: da ob nenadnem srčnem zastoju prepoznajo zastoj srca, pokličejo 112, začnejo s takojšnjimi postopki oživljanja, predvsem masažo srca, in uporabijo najbližji AED za prekinitev maligne motnje ritma – ventrikularne fibrilacije. Želimo si, da se to znanje prenese na čim večje število ljudi, predvsem pa je dobro, da postopke oživljanja poznajo svojci srčnih bolnikov. Le s temi aktivnostmi bomo dvignili odstotek preživelih, da bomo primerljivi z zdravstveno razvitimi državami(Švedska, Švica, Danska …).
Pri večletnem delu kot strokovna mentorica koronarnega kluba vedno bolj spoznavam, da je vseživljenjska rehabilitacija za srčne bolnike zelo pomembna. Lastna spoznanja so me prepričala, da z njo ne le izboljšamo klinično stabilnost bolnikov, zmanjšamo psihični stres, izboljšamo kvaliteto življenja, ampak dolgoročno zmanjšamo tveganje za ponovne koronarne dogodke in s tem povezano zbolevnost in umrljivost. Izboljšamo partnerski odnos med zdravnikom in bolnikom. Velik psihosocialni pomen ima druženje v klubu predvsem za starejše, osamljene ljudi, ki stkejo medsebojne prijateljske vezi in si pomagajo. Vsa ta dejstva, podprta s študijami, bi morala prepričati tudi kardiologe, da je delo v koronarnih klubih velik prispevek srčnim bolnikom. Kardiolog, ki spremlja bolnika ob akutnem srčnem dogodku, lahko s svojo avtoriteto veliko prispeva k vključevanju bolnikov v koronarne klube. Kljub evidentnim koristim srčno-žilne rehabilitacije je v večini evropskih držav manj kot 1/3 bolnikov vključenih v programe rehabilitacije. Ovira za vključitev je tudi naša premajhna zavzetost, da bi motivirali bolnike pri spremembi življenjskega sloga. To zahteva veliko časa, ki ga zdravnikom pri vsakodnevnem delu primanjkuje. Ustreznega znanja si med izobraževanjem ne pridobimo, nekateri se tudi ne udeležujejo strokovnih srečanj s tematiko preventive in rehabilitacije.
Kardiolog mora po opravljenem intervencijskem posegu predpisati zdravila, ki preprečujejo ponovni srčno-žilni dogodek, podati oceno tveganja glede priporočene vadbe. Poznati mora rizične dejavnike, ki bolnika najbolj ogrožajo. Pomemben je zapis EKG v mirovanju in pri obremenitvi. Potreben bi bil preventivni načrt v povezavi z izbranim osebnim zdravnikom (referenčne ambulante).
Z uvedbo in ureditvijo ambulantne rehabilitacije bodo bolniki vstopali v koronarne klube ustrezno pripravljeni. S staranjem populacije je namreč delež teh bolnikov vse večji,imajo še druge kronične bolezni in so za izvajanje rehabilitacije rizični. Pomembna skupina so mlajši bolniki, ki se po hitri obravnavi razrešitve zapore srčne žile (PTCA) ne zavedajo resnosti kronične srčne bolezni. Pri vseh teh bolnikih je primeren individualen pristop k rehabilitaciji. Pomembno mesto pridobiva rehabilitacija v domačem okolju s spremljanjem vitalnih parametrov: srčna frekvenca, krvni tlak … preko telemedicine, ki jo vodi kardiolog in koordinira medicinska sestra.
Upamo, da bodo po vseh bolnišnicah v Sloveniji imeli srčni bolniki enako dostopnost do ambulantne rehabilitacije. Z omenjenim načinom rehabilitacije bi se začela zdrav življenjski slog in telesna vadba vključevati v vsakdanje življenje, kar je moto vseživljenjske rehabilitacije.
Ob 20-letnici zveze koronarnih klubov Slovenije želim, da se nadaljujejo strokovne usmeritve v vseživljenjsko rehabilitacijo, ki je dobro začrtana in dobro sprejeta pri srčnih bolnikih. Potrebna je urediti razmere za še boljše delo v vseh klubih po vsej Sloveniji.
