Izpoved 63–letne članice koronarnega društva
Že na zdravniškem pregledu pred nastopom službe sem imela težave z visokim krvnim tlakom. Tudi kot krvodajalka sem bila odklonjena. Nasvetom zdravnice nekako nisem sledila, saj me ni nič bolelo. Zanašala sem se le na »dobre nasvete« soseda, ki je pred leti prebolel srčni infarkt. Prepričeval me je v vsakodnevno jutranjo hojo, to naj bi bilo najboljše zdravilo.
Bil je meglen, precej hladen aprilski dan. Nisem se počutila najbolje, nekako zadihana sem bila že zjutraj, a za to naj bi bilo krivo le vreme. Kljub temu sem se odpravila na svojo jutranjo turo. Niti pol kilometra nisem prehodila, ko se je »jutranji slabosti« pridružila še čudna pekoča bolečina. Za hip sem se ustavila ob starem zidu in s prsnim delom potiskala vanj, kar mi je nekako prijalo. Čez kako minuto me je oblila vročina, znoj mi je stekel po čelu in zameglilo se mi je pred očmi. Na tleh me je našel nekdo, ki je poklical reševalce.
Ko sem se zbudila v bolniški sobi sem najprej zagledala zelo mladega zdravnika. »Ja, gospa, hudo je bilo, a smo vas kar dobro zakrpali. Sedaj imate ob srcu še pomočnika – spodbujevalnik in dve mrežici na ožilju.«
»Kaj je bilo z mano, kaj še bo, kako se bo končalo«, sem razmišljala vsa obupana in prestrašena, ko sem dobila prve obiske domačih. Tolažili so me, da se je vse skupaj srečno končalo in mi zabičali, da odslej ne bodo dovolili, da bi se toliko naprezala. A mala Anja, moja vnukinja, me je samo žalostno gledala in ob slovesu dejala: »Babi, potrebujemo te, jaz te posebej potrebujem, končati morava igro s kartami«. V stiski in strahu, polna vprašanj, brez pravih odgovorov sem skrivaj zajokala, hkrati pa sem si zadala novo nalogo: Samo, da se okrepim, sedaj vem, kaj je moje poslanstvo.
Za koronarno društvo sem izvedela od prijateljice, vaditeljice v društvu. Takoj sem se včlanila, čeprav so mi svetovali, naj to storim po zaključku rehabilitacije v zdravilišču. V skupini društva sem srečala same prijazne, sproščene in rekla bi – srečne ljudi. Nihče ni govoril o zdravstvenih težavah, o prebolelih zapletih in o drugih tegobah. Vsi so zavzeto delali vaje, ki jih je vodil mladi vaditelj, skupno so si izmerili pulz in nadaljevali, vsak v svojem tempu. Ob koncu vadbene ure so kar nadaljevali s pogovori o načrtih za delo v društvu, predstavljali svoje pobude za druženje in si mahali: »Se dobimo v četrtek«.
Samo kak mesec je trajalo, pa me je povleklo. Postala sem prava članica skupine in dobre družbe, ki se je tako kot jaz, zavestno odločila, da ne bo doma nemočno čakala na nov zdravstveni zaplet, ampak bo vzela stvari v svoje roke. Poleg vodenja moje dobro strokovno podkovane zdravnice in rednega jemanja zdravil sem spremenila velik del mojega življenjskega sloga, spremenila dotedanje prehranske navade, z redno telesno vadbo usmerjam svoje telo v gibanje in uživanje v naravi. Najbolj pa sem ponosna na to, da sem se znašla med prijaznimi in družabnimi ljudmi, ki so prestali podobne težave kot sem jih sama, pa sedaj le izžarevajo veselje, delijo svoje izkušnje in pomoč z drugimi in so nesebično predani prijateljskemu pogovoru o tem, kaj bomo še naredili, dosegli, doživeli in kako bi osrečevali tiste, ki jih imamo radi. To so razlogi, zaradi katerih sem na naših vadbah in srečanjih manjkala le nekajkrat. Vleče me tja, kjer se počutim sprejeta in potrebna drugim. Tu sem našla odgovore na vprašanja, ki so me mučila v bolniški sobi, in tu sem našla navdih, da sva z mojo Anjo odigrali še na stotine iger – tudi ta pravih – življenjskih.
Zapisal Jože Valenčič
