Ivan Žagar
Postal sem srčni bolnik.
Sem Ivan Žagar, upokojenec, star 76 let, srčni bolnik in predsednik KK Mežiške doline.
Neko soboto proti koncu marca 1999 sem že v postelji začutil rahlo bolečino v prsih, ki se je najprej počasi, nato pa vedno hitreje krepila, vse do močne, skeleče bolečine, zadihanosti, znojenja, visokega srčnega utripa, občasne izgube zavesti itd. Seveda sem že kar na začetku življenja s srčno boleznijo naredil veliko napako: »Ženi in sinu nisem dovolil takoj poklicati reševalcev, češ, bo pa že«.
Tako so me reševalci šele čez približno uro in pol pripeljali v Bolnišnico Slovenj Gradec, kjer so mi takoj prekinili potek srčnega infarkta. Kljub temu sem doživel obsežno poškodbo srčne mišice, izgubil vso fizično in psihično moč, srčnega utripa na roki sploh nisem več zaznal, nadaljevali so se mi napadi angine pektoris (AP), postal sem občutljiv na vremenske spremembe, začela se me je lotevati poinfarktna depresija, zaradi katere sem mesec dni preživel tudi na Pohorskem dvoru itd. Na tej podlagi so me zdravniki napotili v UKC Ljubljana na pregled zamašenosti krvnih žil na srcu (koronarografija). Ker smo že tedaj imeli dolge čakalne vrste, sem na preiskavo čakal skoraj leto dni. Ugotovili so močno, okrog 70-odstotno zamašenost krvnih žil in nujnost vstavitve dveh žilnih obvodov (bypass). Potem sem še pol leta čakal na operacijo, ki mi je bistveno izboljšala zdravstveno stanje: prenehali so napadi AP, začel sem se krepiti itd.
In, ko je že vse kazalo, da mi nič ne more do živega, sem leta 2009 doživel srčni zastoj. Moji dragi sosedje, pokojni Beno, Mirko, Rudi in Emil, so mi takoj začeli masirati srčno mišico, prinesli in uporabili javno dostopni avtomatski defibrilator (AED) in me s tem ohranili pri življenju do prihoda reševalcev. Ker se srčni zastoj lahko tudi ponovi, so mi na UKC Maribor vstavili vsadni defibrilator (ICD) in spet se počutim zdravega in varnega.
Ker pa do tretjega, upam, da res samo do tretjega, rado gre, so se mi v jeseni 2015 začeli spet pojavljati napadi AP. Najprej rahli, le ob večjem naporu, nato pa vedno močnejši in pogostejši. Zimo 2016/17 sem preležal na toplem, saj mi je že postanek na mrzlem povzročil močno bolečino v prsih. Na toplem se mi je bolečina prestavila od okrog 120 utripov na 85 utripov. Slikanje zamašenosti krvnih žil na srcu je pokazalo dve večji zamašitvi. Eno so mi takoj razprli z žilno opornico (stentom), druge, 90-odstotno zamašene, pa še niso uspeli. Na mojo srečo sta še oba žilna obvoda v dobrem stanju. Sicer so žile ostale enako zamašene (okrog 70-odstotno), kot pred 18 leti. Kljub temu se mi je stanje izboljšalo, tako da kar normalno funkcioniram. Kakšni oblaki prihajajo za mano, seveda ne vem.
Kaj se je z mano dogajalo pred infarktom?
Kmalu po prihodu iz bolnišnice, pred 18 leti, sem si začel postavljati razna vprašanja, najprej o vzrokih, in kaj lahko poleg zdravnikov še sam storim za obvladovanje svoje srčne bolezni.
Najprej je bilo videti, da ni bilo kakih očitnih vzrokov, ko pa sem se bolj poučil o boleznih srca in ožilja, so vzroki kar sami skakali na plano. Najprej vseživljenjska debelost z indeksom telesne mase (ITM) preko 30, pa visoka stopnja holesterola, med 6 in 7 moll, ob infarktu kar preko 9 skupnega in preko 5 slabega (LDL). Krvni tlak že pri dvajsetih letih preko 150 mmHg, pa pasivno kajenje (v kuhinji je kadil oče, kadili so na avtobusu, v kinodvorani, službi, družbi itd). Nisem užival alkohola, na žalost tudi vode ne dovolj in verjetno sem bil vso mladost dehidriran. Glede na današnje prehranske usmeritve sem užival preveč prazne škrobnate hrane in daleč premalo zelenjave. Pa seveda sedeči slog šolanja, službovanja in življenja. Verjetno mi je vse to povzročalo slabo imunsko odpornost in pogosta vnetja.
Kaj pa po infarktu?
Kaj pa zdaj, ko sem pri 59 letih postal srčni bolnik? Takoj mi je bilo jasno, da bom sedaj veliko bolj odvisen od zdravnikov. Toda, ali je to dovolj? Odločil sem se, da ni, da moram za svoje zdravje veliko več storiti sam. Najprej, da čim bolj spoznam svojo bolezen in lastno zdravstveno stanje ter poskušam odpraviti napake iz preteklosti. S tem tudi ustvariti razmere za uspešno rehabilitacijo in obvladovanje srčne bolezni. Veliko mi je pri tem pomagalo pisanje knjige, saj sem moral razčistiti veliko vprašanj, da ne bi ustrelil preveč kozlov.
Seveda sem začel z doslednim izvajanjem navodil moje kardiologinje prim. Cirile, občasnim izvajanjem raznih meritev (tlak, holesterol, sladkor, telesna masa, test hoje na 2 km itd.). Imel sem številna vprašanja, kot npr., kakšna zdravilna zelišča so zame koristna. Prim. Cirila je odgovorila: »Imate vsa potrebna zdravila, nobenih zelišč ne potrebujete«. Ali, koliko mi lahko predpisana zdravila škodujejo? »Zdravila imajo tudi stranske učinke, vendar so vam predpisana zdravila nujno potrebna in imajo neprimerno več koristnih kot škodljivih učinkov«. Kakšna prehranska dopolnila potrebujem: »Poskrbite za zdravo prehrano, ničesar drugega ne potrebujete«. In kakšna telesna aktivnost je zame primerna: »Ne preobremenjujte se, vendar ne obležite«. Ali lahko shujšam: »Da, vendar zelo počasi, na dolgi rok« itd.
V želji za več zdravstvenega znanja, druženja in zunajambulantne rehabilitacije srčno-žilnih bolnikov smo v začetku leta 2005 ustanovili Koronarni klub Mežiške doline, se vključili v ZKD Slovenije in postopno, s pomočjo ge. Aleksandre, tedanje predsednice Zveze, in s strokovnim mentorstvom prim. Cirile pričeli z delom.
S prehrano veliko pomagam svojemu poškodovanemu srcu.
Že kmalu po infarktu, še bolj pa po operaciji so prišla na vrsto vprašanja, na katera sem moral odgovoriti sam in tudi ukrepati. Po moje najobsežnejše in tudi najpomembnejše je bilo vprašanje prehrane. Postopno sva z ženo prešla na pretežno rastlinsko hrano z nekaj belega mesa, ribami in jajčnim beljakom ter ekstradeviškim olivnim in lanenim oljem ter več sadja in zelenjave. Popolnoma sva izločila živalsko mleko in mlečne izdelke ter ga nadomestila s sojinim mlekom. Postopno so se začeli kazati pozitivni rezultati: manjša telesna masa, nižja raven holesterola, nižji tlak, boljša prebava, skoraj nobenih vnetij, ženi se je raven sladkorja znižala s 14 mmol/L na 8 mmol/L itd. Toda meni se je pojavilo močno znižanje ravni železa in vitamina B12 ter posledična slabokrvnost. Poleg tablet in injekcij so mi svetovali tudi večji vnos živalske hrane, tako imava sedaj vsak dan en živalski obrok, občasno tudi rdečega mesa. Pred petimi leti sem iz prehrane izločil hrano, ki vsebuje gluten (pšenica, ječmen, rž, oves in izdelki), ker naj bi oviral prebavo v tankem črevesu, povzročal vnetja, kar pa viša raven slabega holesterola (LDL). In res, pri vsaki laboratorijski meritvi holesterola imam za nekaj desetink nižjo raven LDL. Uredila se mi je prebava, po dolgih letih nimam več vnetja danke, izboljšala se mi je krvna slika itd. Starejši sin je leta in leta pokašljeval, nobenega konkretnega vzroka niso našli. Pa je lansko jesen iz prehrane izločil sladkor in gluten. Čez nekaj časa je pokašljevanje prenehalo in se ni več pojavilo. Nič ne delam reklame za kakršen koli prehranski slog, a ljudem s prebavnimi težavami, pogostimi vnetji, dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni itd. bi namignil, da za kak mesec poskusno izločijo morda sladkor, gluten ali morda živalsko mleko, arašide, da vidijo, ali se bodo tudi pri njih pokazali pozitivni učinki. Seveda je najboljše, če za mnenje vprašamo zdravnika. Sam sem svoji kardiologinji skrival svoje polovičarsko vegetarijanstvo, dokler ni sama ugotovila, da je nekaj narobe. Rekla je, da ne nasprotuje, toda, da sem za take eksperimente že prestar. Povedal sem ji za izločitev glutena, v izvid je zapisala, naj se še naprej držim svoje diete, verjetno na podlagi dobre krvne slike. Marsikdo si verjetno misli, ta trap je vendar obseden s hrano. To, da sem obseden, me ne moti. Saj je vsak po svoje obseden ali z delom, tobakom, alkoholom, videzom, seksom itd., jaz sem pač z iskanjem in preizkušanjem meni najbolj primerne prehrane oz. hrane. In glede na dobro krvno sliko, imunsko odpornost itd. mislim, da sem kar na dobri poti.
Prehrana je v medijih zelo izpostavljena. Vsak dan nove diete, recepti, priprave itd. Za nas laike je veliko vprašanje, kaj od tega uporabiti, če sploh kaj. Sam tiste redke predloge, ki se mi zdijo vredni razmisleka, presodim z vidika skladnosti z naravno hrano človeka.
Proti vnetjem se z ženo uspešno varujeva tudi z vsakoletnim cepljenjem proti gripi, sam sem cepljen tudi proti bakterijski pljučnici in klopom.
Shujšal sem z voljo, trmo in nekaj znanja.
In kako sem shujšal s 116 kg na 73 kg? Zelo počasi, z rednimi skromnimi obroki, opustitvijo prigrizkov, sladkorja, slaščic, mastnega mesa, kruha. Stvar se je bistveno poenostavila, ko sem se odločil za brezglutensko hrano oziroma za več beljakovin in hladno stiskanih rastlinskih maščob, ajdo, riž in krompir ter veliko več zelenjave.
Nekaj malega k moji nižji telesni masi prispeva tudi vsakodnevno telesno gibanje, ki je sestavljeno iz lahkotne hoje ali dela in vsaj nekajminutne krepitve mišic.
Z leti sem prišel v stanje, ko mi hrana ni več užitek, ampak zgolj naravna življenjska potreba. Odvzel sem oblast prehranskim navadam in okuševalnim brbončicam. Toda vse to ne bi bilo mogoče, če se ne bi trdno odločil, redno tehtal, vztrajal in trmaril. Sčasoma so me tudi rezultati vlekli naprej, kajti tako, kot je padala telesna masa, je padal tudi krvni tlak in srčni utrip. Sledim preprostemu vodilu: s primerno telesno maso lahko sam največ prispevam k razbremenitvi svojega poškodovanega srca.
Od dolgoletnega fizičnega preobremenjevanja sem pristal na rednem lahkotnem gibanju.
Kar nekaj mesecev po infarktu in tudi po operaciji sem bil fizično povsem nemočen. Že pogovor mi je povzročal zadihanost, znojenje, utrujenost. Začel sem s stopicanjem na mestu, kratkimi, počasnimi sprehodi po ulici, potem pa postopno naprej do živahne hoje po ravnem in hoje s palicami v gozdu ter dela na vrtu itd. Pri tem mi je veliko pomagala enkrattedenska rehabilitacijska vadba v Koronarnem klubu. Pod strokovnim vodstvom vaditeljic sem si okrepil mišice, naučil dihati in prvič v življenju tudi psihično sproščati. Pa tedensko druženje s sotrpini, izmenjava izkušenj, meritve dejavnikov tveganja itd. Vse to me je zelo okrepilo in mi skrajšalo pot do normalnega življenja. Je pa moje normalno življenje sedaj seveda brez tenisa, teka, daljših pohodov, intenzivnega dela, živahnega plesa, daljših voženj avtomobila itd. Pozimi ob mrazu in poleti ob vročini so moje fizične aktivnosti omejene na sobni trak, mali trampolin in lahke uteži. In z merilnikom srčnega utripa svoje srce ob vsaki večji obremenitvi nadzorujem: kako se obnaša moj srčni utrip ob mirovanju, obremenitvah in v različnih razmerah (vremenske razmere, sitost itd.). Kdaj je moj utrip dovolj visok in kako dolgo naj traja, da že krepim srčno mišico? Mislim, da že, ko se utrip dvigne od 65 utripov v minuti v mirovanju do kakih 85 utripov v minuti in traja od 30 minut do 40 minut. In kdaj dosežem zgornjo mejo priporočljivega srčnega utripa (zame 120/min.), da lahko z zmanjšanjem obremenitev srce zaščitim, kdaj dosežem preutrujenost, kar mi merilnik pokaže s tem, ko utrip ne začne padati takoj, ko zmanjšam ali prekinem obremenitev. Merilnik me je opozoril tudi na nova dogajanja znotraj krvnih žil na srcu. Medtem, ko še pred leti ob srčnem utripu 120 nisem čutil nobenega tiščanja ali bolečin v prsih, sem jo zadnjo zimo že ob utripu 85, sedaj, po posegih zdravnikov, dodatnih zdravilih in nalepki pa sem spet blizu 110. To so dobre informacije, tudi za zdravnike. Izkušnje drugih kažejo tudi na to, da hiter utrip v mirovanju opozarja na možnost srčnega popuščanja, slabe telesne pripravljenosti, debelosti, morda celo na tihi infarkt.
V vseh teh letih sem tudi ugotovil, da mi ustrezajo le krajše obremenitve, pol ure do ene ure, nato pa krajši počitek, vsaj kakih 10 minut. Pa tudi opoldanski ležeči počitek (uro ali dve) mi je postal prava nuja. Ustreza mi tudi čim manj sedenja, nadomestim ga s stoječim gibanjem in delom, npr. tudi z računalnikom ter branjem v leže, gledanjem TV itd. Ne ležim pa ob obiskih, ker bi me tedaj žena polila z vodo.
Veliko obremenitev mi predstavlja sonce. Že kratka izpostavljenost, posebej glave in vratu, mi močno ogrozi ravnotežje in pobere fizično moč. Problem rešujem s celodnevnim izogibanjem soncu in širokim pokrivalom.
Pri vseh svojih aktivnostih izhajam iz dejstva, da imam močno poškodovano srčno mišico, močno zamašene krvne žile, zelo oslabelo srce, poškodovano zaklopko. Zato moram skrbeti za srce in ga tudi krepiti. Meja med tem je zelo tenka in prikrita. Hitro se nam lahko prikradejo preobremenitve, ki dodatno slabijo srce, ali pa fizična ali psihična pasivnost, ki nam prav tako močno škoduje. Sam temu razmerju posvečam veliko pozornost, največ s spremljanjem počutja in merilnikom srčnega utripa.
Depresijo obvladujem z aktivnim življenjem.
Že zelo kmalu po prvem infarktu pred 18 leti mi je moja kardiologinja ugotovila depresijo in me napotila k psihiatru. Razočaranje, brezup, zaprtost vase, jok na koncu nosu itd. so bili jasni znaki zanjo. To se mi je ponovilo tudi po operaciji in zastoju srca. Ves čas prejemam zdravila, bil sem tudi na psihiatrični kliniki v Mariboru, nekaj pa storim tudi sam. Nisem pristaš trditev, kot npr., prepričaj se, da si zdrav in boš zadovoljen in zdrav. Sam sem zadovoljen tedaj, ko nekaj sam storim za zdravje, ne glede na trenutne rezultate. Zavedam se namreč, da jaz in tudi zdravniki le pomagamo telesu ohranjati zdravje in življenje. Tako kot sem ga večino življenja zanemarjal in mu škodoval, mu sedaj vsak dan skušam pomagati in to je moje zadovoljstvo. Lahko bi skoraj rekel, da se vsak dan posvečam svojemu zdravju in počutju.
Tedaj, prva leta po infarktih, sem se tudi začel spraševati, kaj se bo z mano dogajalo v prihodnje in kako dolgo? Kako dolgo bom lahko spremljal vnuke, koliko olimpijad bom še videl, kaj bo z ženo, kako bo, ko bo človek stopil na Mars itd. Sčasoma, posebej pa potem, ko mi tudi srčni zastoj ni mogel do živega, sem postajal bolj optimističen in domišljav. Optimizem mi vlivajo moji zdravniki, od dr. Skralovnika v splošni ambulanti, prim. Cirile v Bolnišnici Slovenj Gradec, dr. Vokača v UKC Maribor, pa dr. Geršaka in dr. Bunca v UKC Ljubljana in še drugi.
Zame so vsi odlični strokovnjaki in svojemu poklicu predani ljudje, ki jim popolnoma zaupam.
Z optimizmom me navdaja Herman Kumprej, naš član z dvakrat presajenim srcem, ki nam kaže, kako neuničljivo je človeško srce in kako izjemna je moč medicine. Včasih se zalotim, ko razmišljam, koga bova z ženo povabila na gavdo ob najini stoti obletnici.
Za mojo psihično stabilnost je zelo pomembno razreševanje vseh mogočih problemov, ki se živim ljudem pač dogajajo. Ni mi pomembna le rešitev problema, še pomembnejša mi je pot do nje. Ko vem, kako bomo nek problem rešili, pa četudi neugodno za nas, sem pomirjen in problem me ne obremenjuje več. Veliko mi pomaga moja radovednost. Ko berem, razmišljam ali gledam kaj o zdravju ali npr. vesolju, so vse težave pozabljene. Pa moja improvizacija, ko ničesar ne naredim popolno in dokončno, ampak vedno kaj spreminjam, dograjujem in »mečkam«, tako da upam, da ne bom imel časa niti za demenco. Iskrenost in prijaznost do ljudi in narave mi veliko prispeva proti depresiji, saj preprečuje konflikte, slabo vest, jezo. In dva psa, ki mi vsak trenutek kažeta svojo lepoto in izražata svojo pasjo ljubezen in še pri miru me ne pustita. Ob mojem abrahamu so mi žena in sina podarili klavirsko harmoniko. Seveda je kmalu romala v kot, ko pa sem zbolel in nekje prebral, da je igranje na glasbilo, žongliranje itd. odlično za ohranjanje možganov, to pa je pogoj tudi za delo srca, sem se začel mučiti z njo. Glede na to, da sem brez slušnih aparatov povsem gluh, seveda odlično igram in pojem, posluša me žena, a le pod pogojem, da igram v zadnji sobi za tesno zaprtimi vrati.
Druženje je zame najboljše zdravilo proti depresiji.
Nekakšna poinfarktna oziroma starostna osama in zaprtost v družinski krog, ko se sam zapreš, drugi pa te pustijo pri miru, ker ne vedo, kako se počutiš, kaj želiš, kako ti lahko pomagajo itd., je tudi pri meni bila voda na mlin depresije.
Seveda me družina ni pustila pri miru, pa tudi ne sosedje v ulici. A pravi povratek med ljudi se mi je zgodil z ustanovitvijo Koronarnega kluba. Spet sem srečal stare znance, mladostne prijatelje, nekdanje sodelavce itd. Začel sem spet delati, začutil sem odgovornost in veselje ob rasti kluba, uvedli smo številne organizirane oblike druženja, od telesne vadbe, zdravstvenih predavanj, zabavnih srečanj, izletov do šole zdravega življenja itd. Pa tudi čisto navaden »čvek« na ulici, v trgovini pomeni sprostitev in dobro voljo. Posebej zdravilna so srečanja prijateljev iz mladih let. Sedaj, v »zrelih« letih, se na vsakem srečanju od srca nasmejimo istim dogodivščinam iz mladosti.
Moji rešitelji ob srčnem zastoju: Rudi, Mirko, Emil in pokojni Beno.
