Simon Korošec, dr. med.
Akutni koronarni sindrom oziroma akutni miokardni infarkt (AMI) je za bolnika dramatičen dogodek, ki na nenaden način razkrije prisotnost koronarne bolezni.
V zahodnih državah se je pojav koronarne bolezni v zadnjih desetletjih pomembno zmanjšal, kljub temu pa je še vedno vzrok za tretjino vseh smrti pri starosti nad 35 let. V Evropi se je pojavljanje koronarne bolezni pri moški populaciji zmanjšalo za 32 % in za 30 % pri ženski populaciji. Okrog 15 % bolnikov ob akutnem dogodku doživi srčni zastoj in umre zaradi nenadne srčne smrti.
Večina bolnikov se zdravi v bolnišnici, kjer je zdravljenje dandanes sodobno in kratkotrajno glede na oblike zdravljenja, ki so bile na voljo pred dvajsetimi leti. Perkutana koronarna intervencija (PCI) je poseg, ki omogoča odpiranje zaprte koronarne arterije z balončki in žilnimi opornicami oziroma stenti. Poseg pomembno vpliva na zmanjšanje umrljivosti in invalidnosti teh bolnikov, pri čemer je bistveno, da se poseg opravi čimprej od pojava simptomov. S tem se zmanjša področje odmiranja srčne mišice, pojav zapletov, kot so življenjsko nevarne aritmije in srčno popuščanje. S PCI skrajšamo čas zdravljenja bolnika v bolnišnici, ki v današnjem času lahko traja le teden dni.
Po zdravljenju v bolnišnici je bolnikom omogočena rehabilitacija v zdravilišču po standardnem programu. V tem času je poleg same rehabilitacije omogočena izvedba dodatnih preiskav (ultrazvočni pregled srca, obremenitveno testiranje), s katerimi je podana ocena stanja po prebolelem AMI. Bolniki se po zaključeni rehabilitaciji navadno vrnejo v običajen tok življenja in s tem tudi na delovno mesto. V nadaljevanju zdravljenja bolniki opravljajo redne kontrole v specialistični kardiološki ambulanti. Namen ambulantnega vodenja bolnika omogoča spremljanje dejavnikov tveganja za koronarno bolezen in s tem tudi preprečevanje ponovnih akutnih dogodkov. Pri večini bolnikov je s tem rehabilitacija po prebolelem miokardnem infarktu tudi zaključena. Dodatne oblike rehabilitacije koronarnih bolnikov so razvite v državah Evrope, ki pa potekajo v različnih oblikah. Te so lahko v obliki dodatne bolnišnične ali zunajbolnišnične rehabilitacije v trajanju nekaj tednov ali mesecev. Dolgotrajna rehabilitacija, ki bi trajala več let, je redka. V Sloveniji imamo dolgotrajno oziroma vseživljenjsko rehabilitacijo že vrsto let.
Lastne izkušnje in številne tuje raziskave so pokazale, da dolgotrajna rehabilitacija ugodno vpliva na zmanjšanje: umrljivosti zaradi katerega koli vzroka (20-30 %), umrljivosti še 5 let po zaključku rehabilitacije, simptomov (prsna bolečina, težka sapa, utrujenost) in ponovnega srčnega infarkta v 12 mesecih po zaključku rehabilitacije. Izboljšanje se kaže tudi pri redni uporabi predpisanih zdravil in izboljšanju telesne zmogljivosti bolnikov. Ornish je med prvimi avtorji, ki je dokazal učinek spremembe življenjskega sloga na napredovanje koronarne bolezni. Njegovi študiji so sledile številne druge študije, ki so dokazale pozitivne učinke spremembe življenjskega sloga in rehabilitacije na napredovanje koronarne bolezni. V 63 raziskavah, ki so vključevale 14 486 bolnikov med 12-mesečno rehabilitacijo, so dokazali zmanjšano umrljivost zaradi srčno-žilnih dogodkov in zmanjšano možnost ponovnega zdravljenja v bolnišnici. Večina študij je pokazala višjo kvaliteto življenja bolnikov, vključenih v rehabilitacijo po prebolelem MI, kar smo ugotavljali tudi v raziskavi v Koronarnem društvu Slovenske Istre.
Kljub dokazanim ugodnim vplivom rehabilitacije pa se zelo malo bolnikov vključi v dodatne oblike rehabilitacije. Ocenjujejo, da se le 14 % do 35 % bolnikov po AMI in 31 % bolnikov po kirurški revaskularizaciji miokarda (CABG) vključi v podaljšane oblike rehabilitacije. Tako je stanje tako pri nas kot drugod v Evropi. Majhno število bolnikov, vključenih v dolgotrajno rehabilitacijo, je zelo verjetno posledica hitre in sodobne oblike bolnišnične obravnave bolnikov z AMI. Skrajšan čas stika med bolnikom in zdravnikom v bolnišnici zmanjša možnost natančne razlage narave in resnosti bolezni, pomena sekundarne preventive za ponovitev bolezni in možnosti rehabilitacije. Lastne izkušnje kažejo ugodne učinke pri bolnikih s koronarno boleznijo, ki so že bile dokazane v številnih tujih raziskavah.
Celostna in dolgotrajna rehabilitacija koronarnega bolnika s spremembo življenjskega sloga in redno telesno aktivnostjo je torej edina dokazana oblika obravnave, ki prepreči napredovanje koronarne bolezni. Potreben je sodobnejši in multidisciplinarni pristop k rehabilitaciji koronarnih bolnikov s sodelovanjem bolnišnic z ambulantno podaljšano rehabilitacijo in koronarnih klubov ter društev z dolgotrajno obliko rehabilitacije. Bolj si je treba prizadevati za nabor novih bolnikov, ki bi se vključevali v dolgotrajno obliko rehabilitacije. S sprejemom smernic za rehabilitacijo koronarnih bolnikov v Sloveniji pa bi poenotili oblike rehabilitacije in izboljšali njeno kvaliteto .
