Prim. Janez Tasič, dr.med.
Kronične nenalezljive bolezni predstavljajo veliko zdravstveno in gospodarsko breme za vse države na svetu, prav tako tudi za članice Evropske skupnosti. Vzroki so pogosto banalni in so povezani z življenjskim slogom: nezdravo prehranjevanje, premalo fizične aktivnosti, kajenje, pretirano uživanje alkohola, debelost, nezdravo okolje itd. Pri zmanjševanju tega bremena pomagajo programi sekundarne preventive in rehabilitacije, pri katerih je zelo pomembna dejavnost koronarnih klubov in društev.
Koronarni klubi in društva so humanitarne, nepridobitne organizacije, ki združujejo srčne bolnike in njihove svojce ter druge fizične osebe, ki skrbijo za izvajanje vseživljenjskega programa preventive in rehabilitacije bolnikov z boleznimi srca in ožilja.
Kljub dokazom o koristi rehabilitacije srčnih bolnikov in njene finančne učinkovitosti se ta izvaja pri premajhnem številu bolnikov. Verjetno bi se izvajala pogosteje, če bi bile jasne finančne koristi po odpustu iz bolnišnice, čeprav vemo, da so nastali največji stroški bolnika prav v času hospitalizacije. Odpust zmanjša te stroške, a se ponovno pojavijo ob poslabšanju stanja, ponovnih posegih, novem materialu itd. Ti stroški so različni v različnih državah, v 55 % držav jih deloma plačajo bolniki iz svojega žepa. Vse je odvisno od PPP (Purchasing Power Parity, torej od dohodkov!
Zato se je že zelo zgodaj postavilo ekonomsko vprašanje o upravičenosti dodatnega izobraževanja bolnika o pomenu obvladovanja dejavnikov tveganja, fizični aktivnosti, psihološkem stanju, o vrnitvi na delo in implementaciji vsega tega v nov slog življenja. Analiza stroškov kardiovaskularne rehabilitacije(KR) je pokazala, da je ekonomsko zanimiva, vendar je povezana s kvaliteto in trajanjem rehabilitacije, učinkom na kvaliteto življenja in vzpodbujanja za vrnitev na delo.
Rehabilitacija se je izkazala kot učinkovita za izboljšanje kvalitete življenja zlasti pri bolnikih po 75. letu. Finančna učinkovitost rehabilitacije je večja pri bolj ogroženih. Res je potrebnih še več raziskav o finančni učinkovitosti KR pri različnih bolnikih in modelih rehabilitacije: v domačem okolju ali v instituciji, kratkoročna v primerjavi z dolgoročno.
Cena rehabilitacije je primerljiva s stroški, ki jih pokrivajo zdravstveni sistemi za druge storitve. Rehabilitacija ni zastonj, vendar je to ena od možnosti, ki omogoča, da se stroški, potrebni za dolgotrajno zdravljenje, pomembno znižajo. Torej je investicija v rehabilitacijo dolgotrajna naložba, ki zniža stroške glede na kvaliteto in leta življenja. Cena učinkovitosti rehabilitacije je odvisna od posameznega bolnika, vendar je večja kot pri bolniku, ki ni vključen v program KR. Izvedena je tudi primerjava stroškov bolnikov, ki so končali stacionarno rehabilitacijo, in bolnikov, ki niso vključeni v program rehabilitacije. Torej so odpuščeni iz bolnišnice po koronarnem dogodku ali posegu v domačo oskrbo. Stroški teh bolnikov se z odpustom domov in opustitvijo rehabilitacije niso zmanjšali, saj ti bolniki pogosteje potrebujejo druge zdravstvene usluge: pogosteje so na kontrolah, jemljejo več zdravil, imajo dodatne preiskave a tudi posege.
Rehabilitacija, ki je organizirana v kraju, kjer bolnik živi, torej v koronarnem klubu ali ambulantni obliki rehabilitacije, predstavlja alternativno obliko rehabilitacije, ki zagotavlja pospešeno izboljšanje zdravja, dvig tolerance na obremenitve in strese, zmanjša se število ponovnih intervencij, jemanje zdravil je redno, poveča se kvaliteta življenja, podaljša se tudi preživetje za 5 let.
V Evropi se je v zadnjih 15 letih pomladila celotna populacija na račun posameznih novih članic. V Sloveniji se je podaljšala povprečna življenjska doba in s tem število srčnih bolnikov in koronarnih dogodkov, kar zahteva, da izpolnimo pogodbo, ki jo je Slovenija podpisala o zmanjšanju bremena kroničnih nenalezljivih bolezni. Leta 2005 je podpisana Luksemburška deklaracija, ki od nas zahteva usmeritev v preventivo, dostopno zdravstvo in rehabilitacijo. Program vlade naj zagotovi: zdrav začetek življenja, zdravje mladih, zdravo staranje, zmanjšanje števila akutnih, nalezljivih bolezni in kroničnih nenalezljivih bolezni, zdravo okolje,zdrav slog življenja brez alkohola in mamil ter zdravo bivalno okolje. Luksemburška deklaracija, podpisana 29. 6. 2005, zahteva, da se morajo v vsaki državi EU sprejeti ukrepi, ki zmanjšajo obremenitev zaradi BSO. Za to je potrebno osveščanje, pravočasno pripraviti strategijo zdravja, kontrolo kazalnikov tveganja, povezati stroko – vlado – civilno družbo, kot partnerje pa vključiti zdravstvo, šolstvo, socialo, promet, kmetijstvo, organizacije bolnikov, industrijo, raziskave, lokalno skupnost. Treba je izvesti sistem in orodja za zmanjšanje obremenitve s SŽB.
Ob prioritetah je glavni poudarek na preventivi (primarni in sekundarni), a tudi rehabilitaciji. Program preventive že izvaja ZKS, vendar je rehabilitacija usklajen proces, s katerim srčnim bolnikom pomagamo doseči in vzdrževati čim boljše telesno in duševno zdravje.
Različne programe rehabilitacije so ekonomsko analizirali, vendar sta bili doslej opravljeni le dve študiji, ki zadostita znanstvenim kriterijem za resno analizo ekonomske evaluacije. Metaanaliza ekonomskih evaluacij rehabilitacijskih programov je kompleksno prikazana v raziskavah: Sophie Papadakis / Neil b. Oldridge in sodelavcev iz Kanade. Ugotovili so, da so rezultati nadzorovane rehabilitacije v primerjavi s standardno oskrbo na domu boljši: višji je indeks stroški/učinkovitost, zmanjšala se je cena glede na pridobljena leta življenja.
Ekonomska evaluacija in ocena rehabilitacije sta pomembno orodje pri planiranju zdravstvenih programov in usmerjanju sredstev v programe. Upam, da lahko oblikujemo raziskavo/študijo, ki bo pokazala ekonomsko učinkovitost za različne modele rehabilitacije: nadzorovane v KK, ambulantne, rehabilitacijo na domu in bolnikov s srčnim popuščanjem, a tudi po različnih posegih. Podobno raziskavo, vendar brez natančne finančne analize, sem že leta 1988 predstavil na prvem Jugoslovanskem kongresu o rehabilitaciji. Prikazal sem rezultate 80-tih bolnikov glede zmanjšane porabe zdravil in zmanjšanega števila obiskov pri zdravniku po dveh letih rehabilitacije v KK Celje.
Zaključek
V Sloveniji so kronične bolezni vzrok za 80 % vseh smrti. Največje breme predstavljajo bolezni srca, rakaste bolezni in duševne bolezni. V povprečju živimo v Sloveniji sedem let s kronično boleznijo, kar pomeni zmanjšano možnost in sposobnost delovanja in padec kvalitete življenja. Zaradi porasta števila starejših ljudi se bo še povečal delež izdatkov za starostnike nad 8 % bruto družbenega dohodka. Ta odstotek se lahko ustavi le s povečanjem let zdravega življenja, kar bo možno doseči le s politiko zdravega staranja prebivalstva.
Odločitev za zdravje mora podpirati celotna družba. Spodbujati in usposobiti mora ljudi za promocijo lastnega zdravja, prav tako pa je treba usposobiti tudi medije, zdravstvene ustanove in vse, ki imajo vlogo pri oblikovanju pozitivnega odnosa do zdravja. Vlada pa naj pripravi razmere za njihovo izvajanje.
