prim. Janez Poles, dr. med.
V septembru lanskega leta sem odkljukal 4 desetljetja dela z bolniki. Nisem štel dežurstev, ne pregledov – prvih ali ponovnih, razširjenih ali celotnih, ne opravljenih ultrazvokov ali obremenitvenih testiranj. Ostajajo pa številne zgodbe bolnikov, ki so se me močno dotaknile. Mnoge bridke, a tudi številne krasne, ko se je ob dobrem sodelovanju in uspešnem zdravljenju bolezen povlekla in je bolnik ponovno polno zaživel. Vse je bilo tako, kot sem pred mnogimi leti, ko sem se odločil postati zdravnik, tudi pričakoval – bolnik in zdravnik. Zdravnik jaz – bolnik pa na drugi strani mize ali na preiskovalni postelji. Poglobljen razgovor, opredeljevanje simptomov, klinični pregled, iskanje vzroka bolezni, izbor optimalnega zdravljenja. Vedno je bilo najtežje bolnika pripraviti na aktivno vlogo pri zdravljenju njegove bolezni in doseči, da je kronično bolezen sprejel in z njo tudi zaživel. Jo spoznal in čim bolje obvladoval. In ob tem ne dovolil, da bi zaradi bolezni tonil v vrtincu poglabljajoče depresije.
Ves čas sem se zavedal, da sem tudi sam le človek, a doslej se nikoli nisem igral igre vlog, v kateri bi zaigral bolnika. Pa mi je življenje samo dalo to možnost, čeprav bi bilo lepše, da bi mi prizaneslo.
Do tiste sončne sobote sredi junija 2016 skoraj nisem bil resneje bolan. Le občasno se me je lotil kakšen prehlad. Pred leti sem ob športnih igrah utrpel raztrganino Ahilove tetive, bil operiran in tri dni hospitaliziran na travmatologiji v Celju. Dogodek je bil bežen in hitro pozabljen. Nanj me spominja le brazgotina na levi krači.
Sicer pa sem imel vedno občutek, da sem poln zdravja. Ob vseh službenih obveznostih sem našel še dovolj časa, da sem napolnil baterije in sprostil dušo ob nordijski hoji, teku ali kolesarjenju. Ure rekreativno športnih aktivnosti sva preživljala skupaj s soprogo in ob kolesarjenju sem jo potiskal v klanec, da sva lahko potem skupaj nadaljevala pot po ravnini. Ob tem nisem čutil nobenega dušenja, stenokardij ali motenj srčnega ritma. Frekvenca srčnega utripa je bila ves čas v varnem območju.
Pa se je zgodilo. Vikend na Pohorju. Intenzivna košnja s staro očetovo koso, ki je bila še dobro sklepana, le nabrusiti jo je bilo treba. Kako lepo je zazvenelo jeklo, ko je zarezalo v krepke bilke. Pokosil sem zelenico pred vikendom. Pojavila se je netipična bolečina v vratu in levi roki ter kasneje še v križu in desni nogi, kar me je zavedlo, da sem težave pripisal okvari hrbtenice, ki ni vajena obremenitev in rotacij, ki jim je izpostavljena ob košnji. V mirovanju so se simptomi povsem povlekli. Šele kasnejše dušenje pri naporu ter slabost in siljenje na bruhanje so govorili v prid nestabilnega akutnega koronarnega dogajanja.
Začudenje, jeza, nemoč … V duši je vrelo. V mislih sem preletel zgodbe bolnikov, znancev in sorodnikov, ki so se v trenutku, ko jih je »izdalo« srce, tiho poslovili. Se bo bolečina intenzivirala? Se bodo pojavile motnje srčnega ritma? Naj pokličem urgenco? Na Pohorje potrebujejo približno pol ure iz Velenja, Celja ali Slovenj Gradca. Kaj vse se lahko zgodi v tem času? Umiril sem se, globoko dihal in se poslušal. Telo in srce. Nič se ni dogajalo. Povsem normalen ritem srca in dobro polnjen pulz. Torej v dolino!
Ekg, posnet v ZD Velenje, je pokazal nekaj minimalnih dinamičnih sprememb, so pa presenetile močno povišane stopnje encimov srčno-mišičnega razpada. Po nitro pršilu se je krivulja elektrokardiograma povsem normalizirala. Dobil sem še Aspirin direkt in heparin.
Diagnoza ishemične bolezni srca je postajala vse realnejša. Sprejemal sem jo z mešanimi občutki, saj je rastla pred mano in zame. Položili so me na nosila, pripeli elektrode, nastavili infuzijo, me privezali s pasom in potisnili v reševalni avtomobil. Ob vratih je stala negotova in prestrašena soproga. Objem, poljub in slovo z očmi … Tresk vrat in nato sirena. Zavijanje, ki para nebo in dušo. V majhnem prostoru trije – zdravnik, medicinski tehnik in jaz – bolnik. Kako živo sem podoživljal vožnjo v reševalnem avtomobilu izpred 20 let, le da sem bil takrat v vlogi zdravnika.
… Pred mano na postelji leži oče. Na obrazu se mu riše bolečina. V očeh vidim in čutim strah. Strah je tudi mene. V vsakem delčku telesa ga čutim. Srčni infarkt! Bo preživel? Nama bo uspelo? Kisik, aspirin, morfij, nitrat, pa še en morfij. Pot je neskončno dolga. Le še hrib naju loči do bolnišnice. Vse bolj ga duši. Tiho stoka. Komaj še diha. Samo še malo. Nato pa – fibrilacija. Sunkovito zahrope in kar čutim, kako odhaja. Ne, saj ne bo odšel! Ne sme! Udarim ga v prekordij. Masiram. Čutim, kako se telo upira in vdaja pod rokami. Povsem drugače, kot sem doživljal to že tolikokrat poprej. Kot da gnetem svoje telo. Daj, ostani! Tečemo v intenzivo. Borut že čaka. Defibrilator. Krč. V očetu in meni. Nato ves sesut in srečen sedim v boksu in opazujem krivuljo očetovega elektrokardiograma, ki se riše na zaslonu. Živ je. Kakšna sreča. Zmagoslavje in ponos. Kaj je lepšega kot ohraniti življenje in to lastnemu očetu. Ja, tudi to je medicina. Zato jo imam neskončno rad …
»Kako bo z mano? Se bo ponovila očetova zgodba? Je moje srce bolj krepko in bo zmoglo?« Sirena pa tuli in zavija. »Še malo, pa bomo v Celju«, se je oddahnil kolega Urbanc, ki me je spremljal in ves čas pogledoval na monitor. »Vse je OK!«
Kakšno naključje. Na sprejemu v Urgentnem centru Celje srečam kolega Žurana, cimra iz Oražnovega doma. »Živjo, Janez. Saj ne morem verjeti. Kaj pa ti tukaj?«.
Ponovno ekg, nato še ultrazvok. »Nekaj se dogaja na spodnji steni, funkcija levega prekata je dobra. Šla bova v Maribor«. Kako lepo je, da v kritičnih trenutkih srečaš ljudi, ki jih poznaš, jih imaš rad in jim zaupaš.
Drugi reševalni avtomobil, sirena z nekoliko višjim tonom in dolga vožnja do Maribora. »Si imel že kakšen infarkt?« me je presenetil kolega Vokač, ki se je trudil s katetrom. Skupaj smo bili na podiplomskem kardiološkem študiju v Zagrebu: Lobnik, Vokač in jaz. Odlična kolega in številni dobri spomini. »Leva koronarka je kronično zaprta. Imaš pa dobre obvoznice«. Presenečanje. Veliko presenečenje, saj doslej ob vseh naporih nisem imel težav. Torej je bilo postopno zapiranje velike žile uravnoteženo s porajanjem obvoznic. Kakšna sreča, saj bi me infarkt, in to hujši, doletel že mnogo prej. Po skoraj uri in pol sta bili razširjeni in stentirani obe koronarki – leva in desna. Trenutni problem je bil rešen. »Kaj pa jutri?« Vprašanje, ki ostaja …
Zaradi dolgotrajnega obsevanja med koronarografijo so me intenzivno nalivali s fiziološko raztopino, v nekaj urah sem tudi sam popil dva litra in pol tekočine. Očitno sem bi prenalit, kar je sprožilo dušenje. Ležati vznak nisem mogel več, vzorec dihanja se mi je podrl in hlastal sem za zrakom kot riba na suhem. Zelo prijazne sestre so mi izmerile saturacijo, ki je bila v redu, poklicale dežurnega zdravnika, ki na pljučih ni zaznal posebnih patoloških sprememb, tako, da nisem dobil ničesar. Podihaval sem vse do sredine dneva, ko sem pričel obilo lulati. Počasi sem začel sprejemati status bolnika. V procesu zdravljenja in rehabilitacije sem želel biti aktiven, sodelujoč in nemoteč. Upam, da mi je to uspelo in mi bo uspevalo tudi v prihodnje.
Po dveh dneh so me premestili »domov« – na našo rehabilitacijo, ki smo jo pričeli razvijati daljnega leta 1985. Vožnja je kljub zavijajoči sireni minila hitro in prijetno. Se je bilo pa zelo čudno skozi glavni vhod domače bolnišnico pripeljati kot bolnik, ležeč na vozičku.
Bivanje in počutje med sodelavci je bilo povsem drugačno. Nastanitev v enojki intenzivnega oddelka je bila odlična. Bolnik si takšnega ambienta lahko le želi. In hrana, ki jo bolniki pogosto okrcajo kot neustrezno, je bila zelo okusna in raznovrstna.
Poleg pesti zdravil zjutraj in nekoliko manj zvečer, na kar sem se težko navadil, sem pričel s programom bolnišnične poinfarktne rehabilitacije. »Duša bi, a srce ne zmore!« Kolikokrat izrečena misel, namenjena bolnikom, sedaj pa tudi meni – bolniku. Težko se je bilo navaditi na vožnjo v drugi, če sem doslej vozil v četrti ali peti. A ne gre drugače. Srcu sem moral dati čas, da se je prilagodilo na nove razmere. Alma je bila neumorna in potrpežljiva. Telovadila sva in hodila, dihala in se potila. Kontrolni ultrazvok je bil na moje veselje povsem v redu. In nato dan streznitve – obremenitveno testiranje. Ne najbolje – relativno majhna zmogljivost in ishemične spremembe v EKG. Varna zgornja meja frekvence srčnega utripa le 95/min. Po treh tednih ambulantne rehabilitacije sem komaj čakal na kontrolno testiranje. Hura! Rezultat je bil boljši. EKG brez sprememb, zmogljivost nekoliko večja. Lahko sem se začel »preganjati« do frekvence 110/min. To je že bilo nekaj.
Počasi sem se vrnil v življenje in pričel opravljati vsa opravila. Previdno, postopno, s kontrolo frekvence srčnega utripa. Mali Polarček je postal neumoren prijatelj in velika varovalka. Navadil sem se na številne tabletke in vedno imam pri sebi nitro pršilo – tako kot vsi bolniki z ishemično boleznijo srca.
Še tri tedne dopusta in nato sem šel ponovno na delo – med bolnike, ki jih sedaj še nekoliko bolje razumem, saj imamo številne skupne težave, izzive, pa tudi vprašanja.
Le eno srce imamo.
Ga varovati znamo?
