Prof. dr. Irena Keber, dr. med.
Rehabilitacija je že leta uveljavljen postopek v obravnavi koronarnega bolnika po akutnem koronarnem dogodku in posegih na koronarnem žilju, saj so številne raziskave pokazale njene koristi in ekonomsko upravičenost. V začetnem obdobju je temeljila predvsem na programih telesne vadbe, kasneje so dodali še dodatne dejavnosti, kot so celovita zdravstvena obravnava za oceno bolnikove ogroženosti, odpravljanje dejavnikov tveganja, optimalno vodenje zdravljenja z zdravili in psihosocialni ukrepi. Vse to je zdaj vsebina celovite srčne rehabilitacije. Koristni učinki rehabilitacije so zdaj dobro poznani in preverjeni z raziskavami. Telesna vadba, ki vključuje aerobne aktivnosti, ima ugodne hemodinamske učinke. V povprečju se aerobna telesna zmogljivost izboljša za 20 %. Uporovna vadba izboljša moč in vzdržljivost skeletnih mišic. Programi sekundarne preventive izboljšajo zdravstveno oskrbo bolnikov, profil koronarnih dejavnikov tveganja in kakovost življenja. Leta 2005 opravljena metaanaliza 63 randomiziranih študij, v katere je bilo vključenih več kot 21 000 koronarnih bolnikov, je pokazala, da rehabilitacija zmanjša pojav miokardnega infarkta za 17 % in umrljivost za 15 %.
Rehabilitacijo bolnikov glede na čas od akutnega dogodka tradicionalno razdelimo v tri obdobja: prvo obdobje zajema hospitalizacijo, ko je cilj zgodnja mobilizacija bolnika; drugo obdobje je rekonvalescenca in zajema nadzorovano telesno vadbo in izvajanje sekundarne preventive bodisi v centrih z ambulantno rehabilitacijo ali za to dejavnost usposobljenih zdraviliščih; tretje obdobje je vseživljenjska rehabilitacija, ki jo bolniki izvajajo sami ali v laično organiziranih skupinah. Za tretje obdobje rehabilitacije imamo v Sloveniji dobro organizirano mrežo koronarnih klubov in društev.
Program rehabilitacije v koronarnih društvih je namenjen koronarnim bolnikom, ki so preboleli srčni infarkt, koronarnim bolnikom po kirurškem posegu ali po dilataciji (z vstavitvijo žilne opornice ali brez nje) koronarnih arterij, kroničnim koronarnim bolnikom, bolnikom s stabilnim kroničnim srčnim popuščanjem in ogroženim zdravim osebam, ki imajo več srčno-žilnih dejavnikov tveganja. Bolnike v klub napotijo kardiologi ali osebni družinski zdravniki. Ob napotitvi je potrebna prijavnica, na kateri so navedeni naslednji podatki: rojstni podatki, diagnoze, zdravila, telesna zmogljivost in ime zdravnika, ki je bolnika napotil. Pred vključitvijo v program vadbe kardiolog določi telesno zmogljivost in stopnjo ogroženosti s kliničnim pregledom, laboratorijskimi preiskavami, obremenitvenim testiranjem, ultrazvočnim pregledom in morebitnimi drugimi diagnostičnimi metodami.
Program je sestavljen iz rehabilitacijske vadbe in izobraževanja bolnikov o koronarni bolezni in njenih simptomih, srčnem popuščanju, arterijski hipertenziji in sekundarni preventivi koronarne bolezni ter psiholoških težavah. Izobraževanja potekajo v obliki predavanj in delavnic, ki jih vodijo kardiologi in drugi strokovnjaki. Poleg tega KK organizira dvakrat letno 14-dnevno delavnico zdravega življenja. Organizirajo se tudi enodnevni izleti po Sloveniji in sosednjih državah, katerih namen ni samo spoznavanje novih krajev, ampak tudi poglabljanje stikov med člani KK.
Rehabilitacijska vadba poteka v klubu dvakrat tedensko po eno uro v skupinah z največ 15 bolniki pod vodstvom usposobljenih vaditeljev, ki so po izobrazbi profesorji športne vzgoje in fizioterapevti. V skupino skušamo vključevati po starosti in telesni zmogljivosti podobne bolnike. Tako sta olajšana izvedba vadbe in nadzor nad bolniki.
Vsebina enournega srečanja je v KK sestavljena iz uvodnega merjenja krvnega tlaka in pulza, ob tem vaditelj povpraša tudi o morebitnih težavah, ki bi lahko vplivale na varnost vadbe. Sledi približno 10-minutno ogrevanje (hoja, dihalne vaje, raztezanje), nato 30 minut aerobne vadbe (hitra hoja, hoja po stopnicah, vaje z žogami, telovadne vaje), kombinirana z vajami za raztezanje in vajami za krepitev mišične moči. Aerobna vadba, ki vodi do zvečanja telesne zmogljivosti, je navadno intervalna z nekaj minutnimi intervali večje aktivnosti in kratkimi intervali manjše aktivnosti. Intenzivnost vadbe prilagaja bolnik svojim sposobnostim, tako da se med intenzivno vadbo zmerno zadiha in med manj intenzivno vadbo umiri dihanje. Vaje za mišično moč (tako imenovana anaerobna vadba) vključujejo vadbo z utežmi, elastikami in žogami. Vaje za mišično moč so zlasti pomembne pri starejših osebah, da preprečujejo atrofijo skeletnih mišic, povezano s starostjo. Sledi 10 minut ohlajevanja z dihalnimi vajami in raztezanjem, na koncu sledi nekajminutno umirjanje s kratko meditacijo. Taka sestava srečanja sledi strokovnim smernicam, ker tako zagotovimo učinkovito in varno vadbo.
Poseben program vadbe poteka za bolnike s srčnim popuščanjem in za starejše bolnike, ki se zaradi splošnega stanja ali ortopedskih težav ne morejo udeleževati aerobne vadbe. Gre za program GIO, pri katerem je poudarek na sočasnem miselnem spremljanju raznih gibalnih vzorcev in dihanja.
Telesno vadbo vodijo in nadzirajo usposobljeni vaditelji, ki so opravili začetni tečaj in nato obnovitvene izobraževalne tečaje, ki jih organizira Zveza koronarnih društev za vse koronarne klube v Sloveniji. Vaditelji opravijo tudi tečaj oživljanje, znanje o tem pa redno obnavljajo. Za varnost vadbe sta odgovorna tako vaditelj kot bolnik sam. Vaditelj mora med vadbo opazovati bolnike, pozoren je na pretirano zadihanost, pretirano potenje, spremembo barve kože, znake izčrpanosti. Bolnik se mora naučiti pravilno odmerjati intenzivnost vadbe glede na svoje počutje. Izvajanje vadbe v koronarnem klubu v skupini in pod nadzorstvom omogoča, da se bolniki naučijo varne vadbe tudi v domačem okolju brez strokovnega nadzora. Samo vadba v klubu namreč ne zadošča, ampak morajo biti bolniki telesno aktivni tudi sami brez nadzora v domačem okolju.
Obstajajo zanesljivi dokazi, da ima rehabilitacijska vadba ugodne učinke na delovanje srčno-žilnega aparata in na srčno-žilne dejavnike tveganja. Izboljša uravnavanje krvnega tlaka, sladkorja in maščob. Zaradi teh vplivov se zmanjša umrljivost in pojav novih srčno-žilnih zapletov. Izboljša tudi kognitivno delovanje, zmanjšuje pojav demence, izboljša psihično stanje. Vključitev v rehabilitacijsko vadbo ugodno vpliva na socializiranost bolnikov, kar je predvsem pomembno za starejše bolnike. Mnoge ugodne učinke rehabilitacijske vadbe opažamo tudi pri naših bolnikih, ki se vadbe radi udeležujejo in kljub staranju ostajajo psihično sveži in dobro telesno zmogljivi.
Pomembna dejavnost v okviru rehabilitacije v koronarnih klubih je tudi spreminjanje dejavnikov tveganja. Zdravnik mora že ob akutnem koronarnem dogodku opredeliti glavne dejavnike tveganja in kako jih odstraniti. Dolgoročni učinki so odvisni od bolnikovega sodelovanja, kar moramo med potekom rehabilitacije redno spremljati in ocenjevati. Potrebno je osveščanje bolnikov o zdravem življenjskem slogu, odstranjevanju dejavnikov tveganja in zdravljenju z zdravili. Pri vseh bolnikih spodbujamo spremembe v življenjskem slogu: opustitev kajenja, sredozemski tip prehrane in redno vsakodnevno pol ure trajajočo telesno vadbo. Za določene bolnike so potrebne še dodatne prehranske spremembe: pri povišani ravni krvnega holesterola omejitev živalskih maščob, pri bolnikih s povišanim krvnim tlakom omejitev soli in alkohola, pri debelih zmanjšanje kaloričnega vnosa, pri srčnem popuščanju omejitev soli in vode.
Zelo pomembna je tudi psihološka pomoč. Pri približno tretjini bolnikov se po akutnem koronarnem dogodku pojavljajo psihološki problemi, kot so tesnoba, pretiran strah in depresija. To slabša prognozo, kakovost življenja in pogosto povzroči družinske težave in otežuje vračanje bolnika na delo. Že samo vključitev v rehabilitacijo izboljša psihično stanje, večkrat pa je potrebna obravnava pri psihologu ali psihiatru. Cilj rehabilitacije je tudi, da se večina bolnikov po akutnem koronarnem dogodku ponovno zaposli na istem delovnem mestu.
Za konec pa nekaj kritičnih misli o sedanjem stanju v koronarnih klubih. Kljub nedvomnim koristim, ki jih nudijo programi vseživljenjske rehabilitacije, in kljub dejstvu, da obstajajo klubi in društva po vsej Sloveniji, opažamo, da se žal vse premalo bolnikov vključuje vanje. Zlasti to velja za mlajše bolnike, tako da se članstvo v klubih stara in zaradi smrti članov manjša, namesto, da bi se povečevalo. Vzroki za tako stanje so večplastni, nedvomno bi bilo potrebno boljše povezovanje klubov z rehabilitacijskimi kardiološkimi centri, kardiologi in tudi splošnimi zdravniki. Dejavnost koronarnih društev in klubov bi morala biti tako med javnostjo kot med stroko bistveno bolj prepoznana. Velik problem so tudi zelo omejena finančna sredstva, ki se v zadnjih letih zelo krčijo in onemogočajo celotno izvedbo programov. Zato bo v prihodnje poleg boljšega prepoznavanja naše dejavnosti in povezovanja s stroko poglavitna skrb zagotoviti stalne vire financiranja.
