asist. dr. David Žižek, dr. med.
Uvod
Pri obravnavi katerekoli kronične bolezni je v začetku najpomembnejša opredelitev napredovalosti in dejavnikov, ki so do nje pripeljali. Znanje o nastanku in zdravljenju kronične bolezni, med katere spada tudi koronarna bolezen, moramo zdravniki in vsi zdravstveni delavci prenesti na bolnika, ki mora spoznati, da mu je dosedanji življenjski slog odvzel največje bogastvo – zdravje. Koronarni bolnik mora razumeti, da je le on sam tisti, ki lahko vpliva na zmanjšanje števila srčno-žilnih zapletov in izboljšanje kakovosti življenja. Vloga zdravstvenih delavcev (vključenih v bolnišnično zdravljenje, rehabilitacijo ali koronarne klube) je predvsem opora pri ponovni vzpostavitvi telesnega, duševnega in socialnega ravnovesja za ponovno vključitev v družinsko in širše okolje. Bolnik se mora s koronarno boleznijo naučiti živeti in ustrezno prilagoditi življenjski slog.
Koronarna bolezen in dejavniki tveganja
Koronarne arterije so žile, ki srcu dovajajo kri. O koronarni bolezni govorimo, ko je zaradi zožitve koronarnih arterij motena prekrvitev srca. Delna zapora teh žil povzoča prsno bolečino (tiščanje v prsih – angina pektoris) in bolnika omejuje pri telesnih aktivnostih in vsakodnevnih opravilih. Končna oblika koronarne bolezni je popolna zapora koronarnih arterij, ki vodi v trajno poškodbo dela srčne mišice, kar imenujemo srčna kap – miokardni infarkt. Posledice miokardnega infarkta so lahko zelo različne: od poslabšanja iztisa srca (srčnega popuščanja) do pojava življenjsko ogrožujočih motenj ritma z nenadno srčno smrtjo. Med najpomembnejše dejavnike tveganja za nastanek koronarne bolezni spadajo visok krvni tlak, povečane vrednosti holesterola, debelost, sladkorna bolezen, kajenje, telesne nedejavnosti, genetska obremenitev in depresija.
Čeprav se mnogokrat zdi, da je miokardni infarkt končna oblika koronarne bolezni se je potrebno zavedati, da je to le vrh ledene gore. Vsi dejavniki tveganja, v primeru nezdravljenja, ostajajo in lahko povzročijo nov dogodek, ki je lahko tudi usoden. Tako zdravljenje koronarne bolezni ne more biti kratkotrajno, ampak mora kot celovit pristop, ki vključuje rehabilitacijo, redno telesno dejavnost, jemanje predpisanih zdravil in psihosocialno podporo, trajati vse življenje.
Rehabilitacija in zdravljenje koronarne bolezni
Ključ do uspeha pri zdravljenju koronarne bolezni je multidisciplinarni pristop, ki obsega rehabilitacijo po miokardnem infarktu, spremembe življenjskega sloga, omejitev dejavnikov tveganja in zdravljenje z zdravili.
Izjemen pomen rehabilitacije po miokardnem infarktu so potrdile številne študije. Pri bolnikih po miokardnem infarktu, vključenih v programe kardiološke rehabilitacije, so v primerjavi s tistimi, ki se za tako vzdrževanje stalne telesne aktivnosti niso odločili, beležili kar 25 do 46 odstotkov manjšo umrljivost in skoraj tretjino nižji delež ponovnih miokardnih infarktov.
Pri omejevanju dejavnikov tveganja se medsebojno dopolnjujeta sprememba življenjskega sloga in zdravljenje z zdravili. Povedano nekoliko drugače: s spremembami življenjskega sloga lahko določene dejavnike tveganja odpravimo (kajenje, omejitev alkohola, nezdravo prehranjevanje, telesna neaktivnost, stres, prepoznava depresije) omejimo (krvni tlak, krvni sladkor, holesterol) in s pomočjo zdravil še dodatno zamejimo. Že zmerna vsakodnevna 30 minutna aktivnost ugodno vpliva na znižanje telesne teže, krvnega tlaka, presnovo maščob in sladkorja, vendar se je ob tem potrebno zavedati, da so v večini primerov (predvsem pri sekundarni preventivi) za dosego ciljnih vrednosti potrebna zdravila. Posledično je dosledno jemanje zdravil, ki jih predpiše zdravnik – adherenca, ključnega pomena in je sestavni del sprememb življenjskega sloga koronarnega bolnika. Študije so namreč pokazale, da že dosledno jemanje predpisane terapije pomembno vpliva na zmanjšanje srčno-žilnih dogodkov. Pomemben premik, ki izboljšanju adherence jemanja zdravil so v zadnjem času prinesla t.i. kombinacijska zdravila, ki v eni tableti vključujejo več učinkovin. Najpogosteje gre za kombinacijo več antihipertenzivnih učinkovin, na voljo pa so tudi kombinacije antihipertenzivnih učinkovin in statina, ki omogočajo zamejitev celo dveh dejavnikov tveganja – krvnega tlaka in maščob v krvi. Pri zdravljenju z zdravili ne smemo pozabiti tudi na skupine zdravil, ki zmanjšujejo pojavnost zapletov koronarne bolezni kot so ishemična bolezen srca, motenje srčnega ritma in srčno popuščanje. Tudi na tem področju so na obzorju kombinacijska zdravila, ki vključujejo različne učinkovine, ki preprečujejo zaplete po prebolelem miokarnem infarktu.
Zaključek
Za uspešno zdravljenje koronarne bolezni bolnik potrebuje partnerski odnos z zdravnikom in zdravstvenimi delavci, ki bo omogočal, da bo sam vztrajal pri ustrezni prilagoditvi na nov življenjski slog.
